Razstava I(Be)eat, Anorexia odpira vprašanja glede motenj prehranjevanja, ki so množična patologija žensk v razvitem svetu s konca 20. stoletja.
Problem prehranjevanja, zlasti anoreksija in bulimija, je množična patologija žensk v razvitem svetu s konca 20. stoletja. Femistične avtorice opozarjajo, da naj bi se z motnjami prehranjevanja v 90 odstotkih primerov spopadale ženske. Tako kot histerija naj bi bile tudi motnje prehranjevanja kulturno in zgodovinsko umeščene v razvite industrijske družbe, obe vrsti nevroz pa naj bi bila indikatorja delovanja represivnih mehanizmov na ženske in njihovo telo.
Feministična teoretičarka Sandra Lee Bartky ugotavlja, da se slogi ženskih postav razlikujejo glede na čas in kulturo, na načine, ki jih še vedno slabo razumemo, ter odsevajo kulturne obsesije in preokupacije. Masivnost in moč ženskega telesa danes doživljamo kot neokusni. Današnje modno telo je silhueta, ki se zdi podobnejša dečku ali dekletu v zgodnji puberteti kot pa odrasli ženski. In ker imajo običajne ženske bistveno drugačne mere, morajo seveda hujšati. Sicer pa se zdi, da je preokupacija z dietami, hujšanjem in nekakšnimi problematičnimi mesti tema vsakdanjih pogovorov in je nekaj normalnega.
Uporno ali pokorno?
Na razstavi I(Be)eat, Anorexia vidimo stilizirane ženske pred vojaškim kamuflažnim vzorcem in po besedah Urške Jurman, ki je ob razstavi napisala pojasnilo, uprizarja boj številnih posameznic med "preveč" in "premalo", med preobilnostjo in izstradanostjo. Vprašanje pa je, ali sta ženski na fotografijah Antee Arizanović subjekta, ki odsevata upor pričakovanim normam in videzu, ali pa krotki in pokorni telesi, ki izražata "spodletelost" pretirane želje po izpolnjevanju družbenih pričakovanj in norm.