Moja zgodba - by Gaby

No, js sm tle gro dala eno začetek zgodbe, ka sem ga začela pisat neki časa nazajže, pa me ful zanima vaše mnenje. Vem da je vse ful pocukrano,pa osadno, ampak me ful zanimajo vaša mnenja, pa kritike, res usakega komentarja bom vesela, ta zgodba sicer mal vlče na telenovelo, al.. ne vem no...
Lohk, pa mi predlagate, da kej spremenim...



»Joj, res Vid, obožujem te. Ti si nekaj najlepšega, kar me je doletelo v življenju.« Sem rekla, saj je bil zame, nekaj najlepšega, na katerega sem se lahko zanesla v najtežjih trenutkih mojega življenja. Par sva bila že 3 leta, spoznala sva se v srednji šoli, zaljubila, pa 5 let pozneje, ko sva že oba hodila na isti faks. vid je bil nekaj posebnega imel je prelep nasmeh, in čeprav mi je bil vseskozi simpatičen, si nikoli ne bi mislila, da ga bom imela tako zelo rada in ga bom neskončno ljubila.
Z Vidom se zelo razumeva, še starši ga naravnost obožujejo, zato, bom danes končno dočakala, tisti dan, ko se vsem dekletom izpolnijo sanje, ko najdejo svojo ljubljeno osebo. Večerjala bova s straši, ZAROČILA SE BOVA!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

»Komaj sem čakala ta dan in končno je prišel« Sem mu rekla in on me je objel ter mi zraven prišepnil na uho: »Rad te imam Maja, ti si zame nekaj najlepšega in nikoli te ne bom nehal ljubiti in te imeti rad, vedno se boš lahko zanesla name.« Te besede je izrekel tako ljubeče, da sem se počutila kot v nebesih, zame je obstajal samo on. Zato sem rahlo vzdignila roko in šla čez njegove lase, ki so bili mehki kot žamet, on pa me je previdno vendar z vso strastjo poljubil. Najraje bi umrla, imela sem občutek, kot da sem najsrečnejše dekle na svetu.

Kmalu je prišel večer, in prišli so njegovi in moji straši na to slavnostno večerjo. Hrana je bila odlična, še bolj pa je bila odlična sladica. Kajti takrat, je Vid vstal, pokleknil pred mano in mi na prst nataknil prečudovit prstan vgraviran z mojim imenom. Zastalo mi je srce, in še preden, me je do konca vprašal, sem mu skočila v objem in ogovorila da. Res, ta večer je bil enkraten zame in za najini družini. Bila sem najsrečnejši človek na svetu. Po večerji pa je sledila nepozabna noč. Ljubila sva se in ljubila res, ne znam opisati svoj čustev .Zame je bil Vid edino kar potrebujem v življenju.
Bil je izobražen, po poklicu je bil pravnik, jaz pa prevajalka tujih jezikov.
Kupila sva si hišo mesec pred zaroko , in neskončno uživala, v njej. Izpolnil mi je vsako željo ni pil, ne kadil, znal me je spravljati v smeh in nisem si mogla želeti več kot to.

Zjutraj, , pa mi je za nameček, v posteljo prinesel, še zajtrk. Bila sem ganjena, in hkrati vesela. On sam pa je odhitel v službo. Sama sem še malo poležavala v postelji, dokler ni zazvonil telefon…





Lenobno in počasi sem vstala iz postelje, in se oglasila. »Halo?« Zaslišala sem glas na drugi strani, Klicala me je najboljša prijateljica Marija. »Halo!! Maja, si ti?« »ja, jaz sem.« Sem odgovorila. »O čav, sem že mislila da je Vid. No pa saj ni važno. Povedati ti moram eno skrivnost, vendar ne po telefonu, kaj če bi šli čez pol ure na kavo, v Brunarico?« »ja, to bi bila krasna ideja, sem že skoraj tam.!!!« Sem odgovorila. »No, lepo jaz tudi.!!!«

In res čez pol ure, sva se dobili v Brunarici, na kavi, nekaj časa kramljali, kasneje pa mi je rekla: »Maja, tudi jaz ti moram povedati nekaj zelo zelo osebnega. »Poslušam te.« Sem rekla. »No, stvar je taka, Glej, ti si se zaročila, jaz pa imam fanta!!!« Je rekla in žarela od veselja. »Waw!!! Resno? Daj povej mi vse…« »No, začelo se je pred dvema letoma, spoznala sem ga v Kopru, tam sem se šolala in stanovala. In kar naenkrat, prišlo je kot blisk, sva se srečala, nekaj tednov zatem, zbližala, in se tudi včeraj zaročila. Zato, sva se vrnila v Maribor, in ti prišla povedat to veselo novico, saj si moja najboljša prijateljica in si prva, ki si izvedela, to resnico. In, še nekaj, ime mu je Miguel, in prihaja iz Mehike, vendar že 7 let živi v Sloveniji, in govori tako lepo slovensko, da prekosi včasih celo mene. Res, pa je da je 8 let od mene, star je 32 let, vendar ni važno to. Važno je da bova kmalu določila, datum poroke, saj se imava neskončno rada, in sem tako srečna kot ti ali pa še bolj.« Bila sem presenečena, vendar sem bila zelo vesela zanjo, in sem rekla: »Marija, imam predlog. Kaj ko bi ti in tvoj Miguel prišla danes k meni in Vidu na večerjo. Vid bo zelo vesel, in kaj, mogoče bosta z Miguelom postala še celo prijatelja, tako kot medve.« » Seveda, Maja. Zelo dobra zamisel, prideva, in hvala za povabilo. Komaj čakam da spoznaš Miguela, on je tak srček….« »Prav, bi bilo ob osmih zvečer dobro??? Ne morem prej, ker Vid pride iz službe od šestih, pa si mora malo oddahniti.« Sem rekla.

»Ja, ravno prav!« je rekla. »No, potem sva pa zmenjene, čakala te bom.« »Adijo.« sem rekla. »Adijo!« Mi je še Marija odgovorila, in sva se poslovili.

Čez nekaj časa je Vid prišel domov na kosilo, in sem mu povedala, on se je razveselil, saj že dolgo ni videl Marije pa tudi Miguela, je hotel spoznati, saj je Marija vedno imela dober okus za fante.

Pri vratih je pozvonilo. »Pojdi odpret Vid prosim. Še mizo moram poravnati.« »Da draga, že grem.« Vid je odprl vrata, in vsi trije, Vid, Miguel in Marija, so se pozdravili, ter se usedli za mizo. Jaz pa sem sedela za mizo, vendar sem nekaj gledala na tla, saj sem iskal risalni žebljiček. Vendar sem sklenila da ga bom našla pozneje. Dvignila sem glavo, da bi pozdravila Miguela, ampak ko sem pogledala gor, da bi ga pozdravila, sem se zazrla vanj in on vame, in tisti trenutek me je tako zmrazilo po celem telesu, da sem vsa drgetala, sploh nisem mogla dojeti kaj se dogaja, on me je gledal, jaz sem njega gledala, sploh nisem odvrnila pogleda od njega, nisem mogla. Bil je prečudovit, popoln, zgledal je kot bog, vendar, v tistem trenutku, se je nekaj v meni začelo dogajati, ko sva se rokovala, sem postala vsa mehka, srce mi je močno začelo razbijati, postala sem mehka, vsak njegov pogled je bil ubijajoč zame.
Postalo mi je vroče, kasneje sem se malo pomirila, vendar vsakič, ko sem ga pogledala me je gledal. V trebuhu, sem začutila čuden občutek, občutek ki ga dotlej nisem poznala, in mi je prijal. Nisem več zdržala, po nekaj minutah, pogovora, sem rekla: »Oprostite, moram na stranišče.« Komaj sem prispela v stranišče, bila sem čisto izmučena, pogled Marijinega fanta, sem vseskozi imela pred očmi, sploh ni hotel izginiti. Kar naprej se je prikazoval, pogledala sem se v ogledalo in se spraševala, kaj se dogaja z mano. Zakaj me je Miguelov prvi pogled vrgel iz tira? Kaj se dogaja z mano? To se mi še nikdar ni dogajalo, niti ko sem spoznala Vida. Kmalu sem se vrnila, v jedilnico, vendar sem bila začudena saj je tam sedel samo Vid. »Kam pa je odšla Marija in njen fant?« Sem ga vprašala. »Miguel je rekel, da se ne počuti dobro, pa sta odšla. Nič ne skrbi, saj ga boš lahko spoznala, nazadnje bo še tvoj svak ljubica.« »Ja, prav gotovo.« Sem odgovorila.
»Dragi, veš kaj utrujena sem, kaj če bi šla spat!.?« »Ja, jaz sem tudi malo zdelan že.« Preden sva legla v posteljo me je še poljubil, ampak, poljub je bil takooo drugačen, nisem čutila nič, tistega čara, ni bilo več. »Se dobro počutiš?« Me je vprašal. »ja, seveda, samo malo sem utrujena.« Zaželela, sva si lahko noč, ter odšla v posteljo. Nisem mogla zaspati, še vedno sem imela pred očmi obraz , obraz Miguela. Že ob misli nanj, mi je postalo vroče. Zakaj, nisem vedela, sem pa vedela, da to ni normalno. Da se z menoj nekaj hudo narobe dogaja. Še zaspala, sem z mislimi na Miguela.

Naslednji dan, ko sem se zbudila, pa me je pričakala, hudo okrašena hiša, polno okraskov, in čestitke za 25. rojstni dan.
Joj, včeraj sem bila toliko vznemirjena, da sploh nisem pomislila, da imam rojstni dan. Grozaa!!!

nadaljevanje...

V postelji me je pričakal zajtrk, potem pa je prišel Vid in rekel: »Vse najboljše draga. Želim ti veliko ljubezni in veliko sreče, ter vse, kar si sama najbolj želiš.« Vedela sem da to prihaja iz srca, tako sem bila ganjena, da sem kar zajokala, vendar od sreče, ne od žalosti. »joj, mm, hvala ti dragi, čisto sem pozabila na moj rojstni dan. In kaj pomeni, to okrasje v hiši???« »To je zato, ker bom priredil zabavo v najini hiši. Vendar bo zabava čisto majhna, samo ti in jaz ter Marija in Miguel.« »Miguel bo tudi prišel??« Sem se začudila. »Saj ga še ne poznam dobro in in…« Pomiri se draga, saj bo vse v redu, danes se bosta spoznala, saj je včerajšnja večerja bila bolj slaba, danes pa imaš priložnost da ga spoznaš. Včeraj ko sem govoril z njim, moram povedati, da je kar v redu, in mislim ,da bova postala prijatelja.«
»Mhm, lepo…« Sem potiho zašepetala.
»No, zdaj pa vstani, in se malce razvedri, saj te nočem gledati tako zaspane, prav na tvoj dan , ki ti toliko pomeni v življenju.« Mi je malce nagajivo rekel. Jaz pa sem odgovorila: »Prav imaš, to je eden najbolj veselih dni v letu, in obljubim, da bom bila v dobri volji cel dan.« »Še, nekaj, kaj če bi odšla na zajtrk, kar v restavracijo?« Sem predlagala.
»Odličen predlog Maja! Poznam ravno pravšnjo restavracijo za naju.« Je ves vesel še dodal.
Zajtrk je bil odličen, nato, pa so se začele, priprave na zabavo, zaradi velikega dela, sva poklicala, Barbaro –hišno pomočnico, ki je pravi ekspert za zabave.

Kmalu pa sta prišla še ostala gosta. Marija in Miguel.

»O, pozdravljena!« Sem ju pozdravila vsa vesela. »O Maja, vse najboljše, želim ti veliko sreče sestrica, veliko uspeha v ljubezni, in seveda vsega kar si sama želiš!!!!« Mi je zaželela Marija. Potem pa jo je Vid poklical, če bi mu pomagala v kuhinji.
K meni je pristopil še Miguel: »Mene, še ne poznaš,saj so včeraj prisostvovale nenavadne okoliščine, vendar upam, da bova postala prijatelja. Želim pa ti vse naj naj, in da bi našla in imela tisto kar si v tem trenutke, najbolj želiš.« Podaril mi je šopek rdečih vrtnic, ter me poljubil na lice. Drgetala sem kot zmešana, mogoče je bilo pa to samo vznemirjenje, vendar sem čutila da je več kot to. Vohala sem njegov vonj, videla njegove rjave oči, vendar, sem se hitro zavedla, da ni čas za sanjarjenje, vendar je čas za zabavo.

Pozno v noč smo prepevali, se šalili, vendar moj pogled niti za trenutek ni odšel od Miguela, bilo je nenavadno, vendar sem čutila, da je tudi mene on vseskozi opazoval. Opazovala, sva se cel večer, ter gledala, kako se Marija in Vid zabavata. Vendar mi ni bilo dolgčas, saj sem ga opazovala, srce mi je utripalo kot noro,kot da mi bo zdaj zdaj skočilo iz prsnega koša.
Njegov pogled pa je bil najbolj privlačen kar sem jih kdaj koli videla. Sploh se ga nisem naveličala gledati, in čeprav sva oba vedela, da buljiva kot dva osla drug v drugega, nisva nehala, pa čeprav sva vedela da lahko to drugi opazijo.

Resnično zdaj vem, zakaj se je Marija zaljubila vanj…Ker je popoln!!!

Ko je bilo zabave konec, smo se poslovili, Marija je odšla že prej ven in Vid z njo, saj sta se zmenila še nekaj v zvezi s službo, jaz ter Miguel pa sva se poslovila. Vendar to ni bilo navadno slovo, to je bilo slovo, ki ga ne bom pozabila nikoli v življenju. In sicer, preden je Miguel odšel, mi je narahlo stisnil roko in mi pogledal v oči, kmalu bi se stopila, kasneje pa mi je namenil še pogled, ki me vznemirja še zdaj. Ne znam pojasniti, vendar ko vidim Miguela, vse v meni zagori, postanem vsa mehka, najraje bi umrla ob pogledu nanj, tako mi prija.
Kaj se dogaja z mano ?? Zakaj imam pred očmi vedno njegov obraz? Zakaj ga ne morem pozabiti? Saj ni zame on čisto nič posebnega…

Naslednje jutro, ko sem se zbudila, ni bilo nikogar doma… Vid je odšel v službo, kot vedno, jaz pa sem še malo poležavala, tam do devete ure.
Komaj sem se vstala, se umila, naličila, počesala, ter zajtrkovala.
Ker sem imela še dosti časa, pa sem odšla v trgovino po nakupih. Ko sem prišla domov pa me je pričakovalo presenečenje. In sicer kovčki, zraven njih pa Vid.
Bila sem zelo začudena ter rekla: »Am, Vid, kaj to pomeni, kaj pomenijo ti kovčki tukaj dol???« »Draga, zelo mi je žal, vendar ne vem, kako bi ti povedal, veš da z Marijo delava nekaj časa skupaj ne?« »Da, vendar …«
»No, včeraj sva od šefa dobila nalogo, da službeno potujeva, v Tokio,za 5 mesecev in ker Marija obvlada japonščino, bo odšla z menoj.« Jaz začudeno in brez besed: »Kaj???? Vid, nič …mi …nisi…omenil…!!!« »Vem, in iskreno se ti opravičujem, za to sem zvedel, šele včeraj, in nisem ti hotel pokvariti rojstnega dne… razumi me… To je moja edina priložnost, da dobim svojo pisarno in postanem samostojni pravnik…«

»Kaj??? Zakaj mi nisi povedal?!?!?!?!? Vem, da sem imela rojstni dan, vendar ti si na prvem mestu!!!! Zakaj mi to delaš??? In… najina poroka? Čez 6 mesecev bo… Kaj pa priprave na njo in vse ostalo?? Vid, …!!!«

»Ne skrbi za to, ker kot že veš se bomo jaz in ti ter Marija in Miguel poročili na isti dan, bosta, poroko pripravljala ti in Miguel.«
Jaz presenečena: »Kako midva z Miguelom, saj se sploh ne poznava, in… in…« Odnehala sem, saj sem v tistem trenutku ugotovila, da ne morem uničiti, Vidove službene želje, in ker ga imam nadvse rada, sem mu popustila, se nekoliko pomirila, in se sprijaznila s tem, da bo pač odšel za 6 mesecev.
»Pogrešala te bom dragi…Ne veš kako te bom pogrešala… Vendar te razumem, tebe in tvoje sanje, zato ti želim, vso srečo na poti…«

»To je moja Maja, v tako osebo sem se noro zaljubil, zdaj resnično vem, da si prava zame. Komaj čakam trenutek, ko bova šla pred oltar…No, zdaj pa je že pozno… moram iti na letališče…me tam čaka Marija… No adijo ljubica!« Za konec me je še poljubil in dodal: »Joj, skoraj bi pozabil, danes se moraš domeniti, z Miguelom, kako bodo potekale priprave na poroko, saj morata v teh 5 mesecih odsotnostih pripraviti vse potrebno za svatbo… In ne skrbi, Miguel je že obveščen, danes popoldne ob štirih bo prišel, k tebi…! No pa adijo draga!!!«
Jaz še zakličem: »Adijo Vid, pogrešala te bom!!!«
In tako se je odpeljal v sebi pa sem bila globoko razočarana nad njim, saj sem mislila da mu jaz in najina poroka pomenita več kot, pa služba.

Vendar sem se po razmisleku sprijaznila z usodo in si rekla: »Maja!! Zaljubila si se v pravnika, zdaj ga še zvesto podpiraj, saj nimaš druge izbire!!!«

Ura se je bližala, že četrti popoldne, jaz pa sem bila vsa nervozna. Le, kako bo potekal sestanek, ko sem vsa vznemirjena, ko ga vidim? Že en njegov pogled mi je zadosti, da postanem čisto mehka, in ga bi najraje poljubila.
Poljubila? Si res to mislim??
O joj, Bog, neee. Kaj mi roji po glavi, saj jaz vendar noro ljubim Vida. Vendar je res, da kar naprej mislim na Miguela. Ko me pogleda, sem blažena, ko se me dotakne, pa bi najraje, umrla, od občutka, kajti takega občutka, še nisem nikoli občutila. Ko sem prvič videla Vida, nisem čutila nič, samo všeč mi je bil vizualno, ko sem ga poljubila, se mi niso tresla kolena, niti drgetala nisem.
Zdaj pa imam vse te občutke, ko me Miguel samo pogleda… O, ali se zaljubljam, noro kakor najstnica zaljubljam v Miguela? Saj, vendar to ni mogoče oba sva vezana, vendar čutim, da se enako kot z mano dogaja tudi z njim. Tudi on je ostrmel ko me je prvič zagledal, tudi on je drgetal, ko se me je včeraj dotaknil, njegov pogled, je bil vseskozi namenjen meni… Joj, res je, v kaj se spuščam Bog?! To, kar se dogaja je vendar prepovedano!!! In še skupaj bova morala načrtovati poroko. To vendar ne gre!!!

nadaljevanje...

Kasneje pa sem se še malo zamislila in si skušala dopovedati:
Mogoče pa pretiravam in sploh ni tako hudo. Ja, sigurno bo to, ker vedno delam iz muhe slona. Z Miguelom bova dobra prijatelja, kaj več pa ne… In danes sem prepričana, da ne bom drgetala in imela mehkega pogleda, tudi v zadregi ne bom z njim pač on je človek, lepega videza, jaz pa imam zaročenca, ki je moja prava in edina ljubezen…

To, sem si potihoma dopovedovala, dokler ni na vratih zazvonilo…

Počasi sem odprla vrata. Vsa sem drgetala… srce me ni ubogalo, in vedela, sem da bova zdaj pol leta sama, na milost in nemilost prepuščena najinim čustvom, ki jih zadržujeva v sebi…

Miguel me je začel gledati,s tistim svojim pogledom, v katerem sem čutila strah, drget, in ljubezen. Rekla sem: Živijo!
Živijo! Mi je rekel in me tako čustveno pogledal, kakor da bi me hotel poljubiti. Jaz sem imela isti občutek, Vendar sem se premagala in rekla: »Tako, Miguel. Zdaj, ko sta Marija in Vid odšla, bova morala narediti popoln načrt za najini poroki, zato je bila Marijina in Vidova želja, da bi se ti preselil, kar k meni, v mojo hišo…«
On je bil nad tem malo presenečen vendar je rekel… » Ni problema… če ti tako želiš…« »Ne, da se ne bi razumela narobe! Jaz si tega ne želim Vendar je bila taka Vidova in Marijina želja, zato ju bom upoštevala!« Takrat pa je on vstal, se mi približal , se dotaknil s svojim telesom ob mojega, in me narahlo pritisnil ob steno. V meni je vrelo, bila sva drug ob drugem, najini telesi sta se dotikali, začela, sva globlje in glasneje dihati, nato pa je rekel: » Vem, da je bila ta odločitev njuna, toda ti si se strinjala…« Začel je približevati svoje ustnice k mojim, bila sva tik pred tem da se poljubiva, in komaj sem čakala, da se bo to zgodilo, vendar sem ga še tisti hip odrinila stran. »Ne smeva! Ali se ne zavedaš tega, da se to ne sme zgoditi!?!?!?!?!?« »Vem, da se to ne sme zgoditi, vem pa tudi kaj čutim!!! Prvič ko sem te videl, sem vedela, da boš spremenil moje življenje! Ob prvem pogledu nate, je začelo vreti v meni, in tisti večer, ko sva z Marijo prišla, da bi se spoznali, si isto začutila tudi ti.!!! Videl sem te, tvoj pogled je odseval nekaj, nekaj čarobnega, nekaj kar se zgodi le enkrat v življenju, in takoj mi je postalo jasno, zakaj si se tako slabo počutila, verjemi tudi jaz sem imel tak občutek, in nekaj dni po tem dogodku, je prišel še tvoj rojstni dan!!! Dotaknila si se me… in zdaj vem kaj se dogaja med nama!!! Ljubiva se! Res, da sva oba zaročena, in da bova čez pol leta že poročena vsak s svojim partnerjem, vendar ti ne gledaš Vida kot gledaš mene, in jaz ne gledam Marije, kot gledam tebe!!! In ne morem si kaj, da ko vidim, da si zaželim tvojih poljubov in tvojih dotikov!!!« »Nehaj govoriti, to ni res, kar praviš, lahko se vzdrživa, ista čustva gojiva, vendar ne smeva zagrešiti, tega dejanja!!!«

» Tako da se bova morala držati daleč drug od drugega, in pripraviti poroko, potem pa se za zmeraj oddaljiti!!!!« Srce se mi je trgalo na pol, ko sem izrekla te besede! Vendar nama ni bilo pomoči. V naslednjih mesecih sva se držala, tega dogovora, vendar le s težavo, vsak moj pogled je bil namenjen njemu, vsak njegov pogled pa meni.

no, to je neki začetek te zgodbe, zdej bi bla pa vesela vsacga komentarja...

Full dobra zgodba.A bo nadaljevanje???Kr je full ql zgodba.

ja, bom probala še kj napisat...

sej ubistvuu, že vse vem kaj bi napisala, sem premišljevala, in že nastaja počas, še nadaljevanje...

Kok nora zgodba. Dej hitr nadaljevanjee

OoOoOoooooooooooooo........Noroooooooo
Hočmo nadaljevanje

ful dobra zgodba čestitke

ja... bom dala gor mam že neki napisano...

Ja res Je noro ei. Kr nmorš vrjet. Js k sm brala sm čiz not pala

nadaljevanje...

Minilo je dva meseca, z Miguelom sva komaj zadrževala to močno ljubezen, nato pa je poklical Vid: » O Draga, kako sem te vesel, vendar ti moram sporočiti slabo novico!!! Poroko bova morala preložiti!!! Kajti ne vrnem se čez 4 mesece, temveč čez 12 mesecev šele!!!« Skoraj bi me zadel infarkt in sem glasno zavpila: »KAJ!?!?!?!?!?!?!?!?!?!? Saj nisi normalen!! Jaz , jaz, …« » Pomiri se draga, saj je meni tudi zelo hudo, vendar kaj hočeva, potrpeti bo treba!.« Na to sem se kmalu umirila, saj sem vedela, da nima smisla, da bi se prepirala, in rekla: » Ja, prav vendar ne veš kako te pogrešam ljubim te« In sem se na debelo zlagala,. Vid je bil nad odgovorom kar malo presenečen, vendar ga ni nič skrbelo, zato mi je še zaželel lahko noč, in se poslovil.

Ker je bila ura zvečer, pa sem žalostna odšla v dnevno sobo in se usedla pred kamin, vendar na veliko presenečenje nisem bila tam sama: Očitno je bilo, da je tudi Miguel zvedel za novico, in bil žalosten, Kasneje pa mi je odgovoril: Veš, kajne!! Še eno leto ju ne bo domov!!!! Vendar Mojca, ne zdržim več, ob pogledu nate! Ljubim te!!! Vendar če ljubezen ni mogoča, najbolje da grem… in nikoli se ne bom več vrnil…« V tistem trenutku, mi je postalo jasno, da bom umrla če gre in kar naenkrat sem zaklicala, ko je že odhajal iz sobe: »Miguel!« Obrnil se je , jaz pa sem stekla, in ga poljubila na ustnice. Bilo je kot v sanjah, njegove mehke sočne ustnice, njegov vlažni dotik vse to mi je dalo moči, da sem mu rekla: »Ne odidi! Ne pustim ti, preveč te ljubim, da bi naredila takšno neumnost! Briga me Vid!Jaz ljubim tebe!!!!!« on pa ves presenečen ter vesel »Vedel sem, Mojca, tudi jaz te ljubim!« In to so bile zadnje najine besede ta večer. Kajti, začela sva se poljubljati, kasneje pa sva se že strastno ljubila, bilo je kot v nebesih. Šele zdaj sem občutila pravo ljubezen, kajti za Miguela bi umrla. Njegovi poljubi, objemi, bilo je kot v pravljici. In nikoli se iz te pravljice nisem hotela zbuditi. Zaspala sva objeta, in spala dolgo v jutro, ko se nisem zbudila, in se naenkrat zavedla, kaj sem storila. PREVARALA SEM ZAROČENCA, JOJ, BOG!! PREVARALA SEM VIDA!!! VID MI TEGA NE BO NIKOLI ODPUSTIL!!! Hitro sem se oblekla, in ko sem bila še v sobi, se je zbudil še Miguel!!! Tudi on je bil presenečen, nad včerajšnjo nočjo, saj je vedel, da nisva ravnala prav… Stekla sem iz sobe ven in se zgražala nad seboj, kako se je vendar to lahko zgodilo. Čeprav Miguela ljubim, ne bi smela narediti tega dejanja… »joj, le kaj bo rekel Vid, ko izve« sem postala vsa panična…
Še isti trenutek, sem odšla nazaj v spalnico k Miguelu
in rekla, malce v zadregi… »Glej, to kar se je včeraj zgodilo…. To je bila napaka… Nikoli se ne bi smela spustiti v to, ampak ne vem kaj mi je bilo… jaz…jaz…«
»Ne muči se zdaj s tem…« mi je rekel Miguel. »Tudi sam jaz ne vem kaj mi je bilo… vendar trenutek je bil magičen.«
Jaz pa sem odgovorila : » Zdaj… najbolje bo, da se odseliš spet nazaj v svoje stanovanje… Ne morem si dovoliti še ene take napake…« Te besede sem izgovorila s tako težkim srcem, da se mi je srce kar paralo na dva dela. »Res, najbolje bo tako…« Mi je rekel Miguel.
Še isti trenutek je začel pakirati kovčke, in ko je odhajal iz hiše, in me še zadnjič pogledal, mi je zmanjkovalo diha. Kajti bil je kot zrak, ki ga diham, kot svetloba dneva, ki jo gledam, zdaj pa se je to končalo.
Le s težavo sem zadrževala solze , ko je odhajal iz hiše, hotela sem zakričati, naj ne odhaja, naj ostane, ker ga ljubim, vendar mi je razum govoril, da je bolje tako, kajti imam zaročenca. Zaročenca ki me ima rad in bi zame dal življenje…
Bila sem čisto na tleh, brez volje, »Ne bom ga več vsako jutro videla se mu nasmehnila, in se mu približala… Konec je«
V tistem trenutku bi najraje umrla, začela sem ihteti, jokati, vendar bolečina ni in ni odšla…


Ves dan sem preležala, v postelji, nisem imela volje niti da bi se vstala iz postelje, kajti bilo mi je tako hudo pri srcu, da mi ni bilo mar, ali bom umrla, ali pa živela… Bilo mi je vse odveč… Tudi ko je poklical Vid nisem mogla dvigniti slušalke, v sebi pa sem ponavljala en in isti stavek. »Ljubim te, Miguel, zakaj sem taka trapa, da sem ti pustila oditi.« Od vse notranje bolečine sem zajokala še močneje,vendar ni moglo ničesar pogasit te bolečine, ki je nastajala v meni, in me trgala napol brez milosti.

Naslednje jutro pa sem le zbrala pogum, da sem vstala iz postelje in se oprhala,in si naredila zajtrk…Tako sem živela dva tedna, brez volje obupana… Ni minila niti sekunda, da ne bi pomislila na Miguela, in na njegove nežnosti, besede, pogled.
Odšla sem v trgovino, po hrano, in ko sem prispela v trgovino, se mi je močno zavrtelo, in izgubila sem nezavest. In kar naenkrat sem se zbudila v bolnišnici. Zgrabila me je panika: »Kje sem… kaj se mi dogaja, kaj je z mano narobe…?« Po glavi se mi je porajalo toliko vprašanj, da jih niti sama nisem dohajala, potem pa je v bolniško sobo vstopil doktor.
Jaz vsa nemirna ga vprašam: »Gospod doktor, kaj se mi je zgodilo, zakaj sem se znašla tu?!? Jaz moram domov… jaz…«
»Pomiri se, vse je v najlepšem redu, samo ena novico sem ti prišel sporočiti…« mi je rekel.
Jaz vsa nervozna: »Kaj?! Kaj je narobe z mano?«
On pa je rekel: »Nič ni narobe s tabo, samo, prišel sem ti povedati eno novico, ki je morda še ne veš…« Jaz vsa začudena: »Kakšno novico, kaj… Prosim povejte že no…!!!«
»Noseča si, zato si omedlela.«
Ko je zdravnik to izrekel, se mi je svet obrnil na glavo… Kmalu mi je postalo jasno, da pričakujem Miguelovega otroka… Bila sem v šoku, in sploh nisem vedela kaj naj rečem…
»Še dobro da te je mladenič Miguel, ravno tisti trenutek opazil, ko si omedlela in te pripeljal na urgenco.« Mi je povedal zdravnik.
»Kako to mislite gospod doktor, Miguel me je pripeljal, v bolnišnico?« sem ga začudeno vprašala… »Ja, in bil je tako nervozen in v takih skrbeh, ker si omedlela, da bi omedlel še sam… Obnašal se je, kot da bi te poznal… kot da si njegovo dekle…« mi je rekel zdravnik…
Jaz pa sem se zavedela, da Miguel, zdaj že vse ve…. »Joj, kaj naj naredim… Pod srcem nosim njegovega otroka…Moj Bog, kaj naj naredim??...«

uuuF to pa je ja. napeto Res zakon zgodba

Ja full dobra zgodba

nadaljevanje...


Kar nisem mogla dojeti, kaj vse se mi dogaja…In, ko sem hotela vstati, je v sobo stopil Miguel, in hitro pritekel k meni, in rekel: »Maja, saj nisi normalna, kaj hodiš po sobi, lahko še enkrat padeš v nezavest, in lahko se otroku kaj zgodi.«
Ko sem ga slišala izreči te besede, me je prevzela toplina. Res, resnično nisem sanjala, skrbelo ga je zame in za mojega, no … najinega otroka. Potem me je previdno ulegel na posteljo in me nekaj časa gledal, nato pa sem jaz odgovorila: »In… kaj bova zdaj? Imela bova otroka… kaj naj zdaj naredim, jaz… jaz…« »Pomiri se, ne smeš se vznemirjati. Saj nosiš v sebi najinega otroka… Jaz, neizmerno sem vesel, malo presenečen, vendar, vedno sem si želel imeti otroka, in zdaj se mi je želja končno izpolnila…« Oči so mu sijale od veselja in sreče. Ne morem verjeti, vendar bilo je kot v sanjah, sedel je tam ob meni in me gledal. »Vendar, kaj bova storila zdaj… Tega nisem pričakovala, vendar…« sem bila vsa brez besed… »Pomiri se in odpeljal te bom domov,kjer se bova pogovorila, zdravnik je pravkar napisal odpustnico in lahko greš.«
Ko sva prišla domov, pa je rekel: » Maja, ne veš kako sem srečen, in vesel, moja največja želja je bila izpolnjena, in to s teboj, s teboj, ki te tako ljubim…« »Vem, tudi jaz sem vesela, vendar kaj bo ko za to izve Vid in Marija, raje sploh ne pomislim na to.« sem mu rekla.
»Ne skrbi, saj še ni treba da izvesta, ne pozabi, da ju ne bo domov še 1 leto. Vendar jaz sem v tem času ko sva bila ločena veliko razmišljal,in malo sem okleval, vendar zdaj, ko sem izvedel to veselo novico… Maja bi se poročila z mano?« me je vprašal. Jaz čisto osupla in presenečena: »Joj, Miguel… SEVEDA!!! Ne veš kako rada, vendar… Kaj pa najina zaročenca?« »Vem ja, vendar prosim te… vsaj za eno leto, dokler se ne vrneta, vsaj enkrat v življenju, hočem okusiti srečo, kako je biti poročen, z žensko ki jo ljubim, pa čeprav samo za eno leto… Rad bi te razvajal, rad bi, da se najin otrok rodi v srečni družini, prosim te Maja! Vem, da ne bova mogla biti skupaj za večno, ker je preveč stvari, ki naju ločuje, vendar hočem biti poročen s tabo vsaj eno leto…« To, sem si res želela bolj kot vse na svetu, in tudi sama sem že mislila na to v njegovi odsotnosti zato sem rekla: » Seveda Miguel, hočem se poročiti s tabo, čimprej, kar jutri če je le mogoče, ne zdržim več brez tebe, in če že ne morem biti s tabo vse življenje, hočem, da sva skupaj kot mož in žena vsaj eno leto, in da se nama otrok rodi, v družino, ki ga ima najrajši na svetu.!!!« Kar žarela sem od veselja, in Miguel tudi, saj se bova jutri že poročila. »In odpeljal te bom, nekam, kjer bova vse leto sama, in bova srečna in naju ne bo nihče motil, in bova lahko uživala to najino ljubezen, ki j prepovedana!!!«

Komaj sem čakala naslednji dan, in ob 11. uri sva že bila poročena. »Ljubim te Maja, in ljubil te bom vse življenje, ne glede na to kaj se zgodi.« mi je rekel. »Tudi jaz te bom ljubila vselej, in nikoli ne pozabi tega, saj ne bo minil dan, ko ne bom bila v mislih pri tebi, te sanjala…« sem rekla.

Nekaj trenutkov zatem pa je Miguel rekel: »Kot sem ti že rekel, greva danes daleč stran, poklical bom mojega brata Manuela, ki živi v Peruju, in ima veliko hišo, in je še sam. Zaupava si vse, in zelo bo vesel, če bova odšla tja. Tako, bova lahko prikrila najino poroko, pred tvojimi prijatelji, domačimi, in pred Vidom.«

»Obožujem te Miguel, res neverjeten si, Razumeš me , me imaš rad, tako sem srečna, da sem te spoznala, in nikoli te nočem izgubiti.« Padla sem v jok, saj sem se zavedala, da se bom morala nekega popolnoma ločiti od njega. Čeprav sem bila najsrečnejša ženska na svetu, se mi je paralo srce, ob misli na dan, ko ga bom zadnjič videla.

»Maja, kaj ti je?« me je vprašal. »Ah nič ni, samo groza me je dneva, ko se ne bova več videla, umrla bom brez tebe Miguel.« Sem žalostno in s solzami v očeh odvrnila.

nadaljevanje...

»Ej, mala moja. Ne joči. Pozabi na prihodnost, zdaj sva skupaj sama, ti in jaz, in najin otročiček, ne potrebno da si žalostna, skupaj sva, in hočem, da je na tvojih ustnicah, vedno narisan nasmeh, preživela bova eno čudovito leto skupaj, in sama, hočem da se smahljaš, saj bo to najlepše leto v tvojem življenju, to ti obljubim.«
Njegove besede so me tako pomirile, da si nisem mogla kaj, da se mu ne bi nasmehnila, kako le ne, saj mi je dajal občutek, da sem v nebesih.

Nato pa sem rekla: »Prav Miguel, odideva jutri, zdaj pa morava spakirati, ti pa moraš sporočiti svojemu bratu, kako in kaj, jaz pa moram razložiti, še staršem in prijateljem, da grem na počitnice, v Peru. To, je bil najtežji pogovor, kar sem jih imela v svojem življenju s starši, saj so na dan privrela mnoga vprašanja, ampak sem jih na koncu le prepričala, da je vse v redu, da grem le na enoletni oddih, da bom lažje dočakala Vidovo vrnitev, kar pa se tiče najine poroke, pa sem jim povedala, da so priprave že v teku.

»Živjo, si se že vrnila?« Me je vprašal Miguel. »Ja, joj, komaj, sem prepričala, starše, da grem samo na daljši oddih. Vendar to zdaj ni važno, jutri greva daleč stran od tod, in hočem, da bo to potovanje, najlepši trenutek, v mojem življenju.!«

»Seveda bo, in jaz bom poskrbel za to.«

Naslednje, jutro,sva vstala že zelo zgodaj, saj sva imela letalo že ob 8.00 uri zjutraj. In ko sva prispela v Peru še kar nisem mogla dojeti, da se to res dogaja, živela sem kot v pravljici, iz katere se nisem hotela zbuditi. Ko sva prispela, z Miguelom, do njegovega brata, pa sem bila močno presenečena, kajti tudi on je obvladal slovenščino.

»Am, pozabil sem ti povedati, da sva z Manuelom oba živela, v Sloveniji, samo da se je on lani preselil sem in kupil hišo….« Je rekel Miguel.
Jaz pa sem ga samo malo nagajivo pogledala.

»Dobrodošla, v mojem domu, včeraj sem zvedel, da imam novo snaho, zato, bi vaju prosil da mi vse razložita, kajti, ne vem več nič. Mislil sem, da si še vedno z Marijo Miguel,…« Je vprašal Manuel.

»No, brat, to pa je zelooooo dolga zgodba, in najbolje da ti jo kar z Majo poveva.«

Pogovor, je trajal dolgo in oitrebnih je bilo veliko pojasnil, vendar je Manuel razumel, vendar na koncu je le vprašalal: »Torej Vidva sta oba š vedno zaročena z drugima osebama čeprav sta poročena?«

»Am, ja tako je….« Sva v zadregi rekla.
»O moj bog, česa takšnega pa še ne, saj sta nora, kaj če se razve, in kaj bo ko se bosta Marija in Vid vrnila?«
»Tudi to sva že govorila, in čez eno leto, se bova ločila.« Mu je povedal Miguel.

Manuel je samo zmajeval z glavo, vendar se je na koncu pomiril in rekel: » Če je to vajina dokončna odločitev potem sem vesel, da sta prišla, in ne morem verjeti da obstaja taka ljubezen vendar če sta srečna vidva sem srečen tudi jaz.«

» Am in še nekaj je Manuel?« Je rekel Miguel.
»Kaj bi še lahko bilo poleg tega?« Je začudeno vprašal.
»Maja pričakuje otroka, in ravnokar si zvedel, da boš postal stric?«

»Kaj???« Je rekel začudeno Manuel? »Pa saj saj…To je čudovito!!!!« Manuel je bil presrečen, in s tem sva bila srečna tudi jaz In Miguel.


Naslednjih nekaj tednov, pa sem spoznala, kako čudovit je Miuel, in resnično prvič sem živela življenje, kakor sem ga hotela. Hodila sva ob večerih na plažo, v restavracije, ustregel je vsem mojim željam in v tistem trenutku sem imela vse. Posnela sva mnogo slik, filmov – da bi se tega večno spominjala, in, vedela sem da bodo ti spomini ostali za vedno. Čas je mineval hitreje kot sva oba hotela in kmalu sva dobila sina, prelepega, bil je tako čudovit, in tako nedolžen, vendar sem se zavedala, da je to sin, ki me bo vedno spominjal na Miguela, vsako sekundo, ne glede ne to kako daleč bova.

»In kako mu bo ime?« Sem vprašala Miguela?
»Ne vem, dajva mu slovensko ime, tako ne bo Vid posumil, da je kaj čudnega, ko mu bova to povedala.« Je odgovoril.

»Ne, Miguel. To je moj in tvoj otrok, zato, hočem da ima ime, ki je nama najljubše.« Sem mu rekla.

»Prav Maja, potem pa naj bo Alejandro.« Je rekel.
»Alejandro, všeč mi je. Torej se bo imenoval Alejandro.« Bila sem presrečna in želela sem si, da bi ta trenutek trajal večno, vendar vse hitreje se je približeval čas, ko se bosta Vid in Marija vrnila domov.

Tisti trenutek, sem čutila pri srcu izjemno toplino, bila sem srečna in imela sem družino, Miguela in Alejandra. Čez nekaj mesecev, pa je napočil čas za vrnitev domov. Srce se mi je trgalo na dvoje, saj sem vedela, da se moja popolna sreča končuje.

nadaljevanje...

Posloviti se morava od Manuela, in se vrniti domov, kajti Vid bo doma že čez 2 tedna.« Sem žalostno rekla.
»Ej, mala moja, preživela sva eno prečudovito leto, polno ljubezni, pozornosti, čudovita si navzven in navznoter, tudi mene boli ker zapuščava Peru in jutri odhajava v resnično življenje, vendar to morava storiti.« IN prišel je trenutek ko sva se poslovila od Manuela, ki je le še rekel: »Dobro premislita, kaj bosta naredila, ne naredita kakšne neumnosti, ki bi vama za vselej zagrenila življenje, kajti ne bosta trpela samo vidva, oseba, ki bo najbolj trpela tukaj je Alejandro.«

»Nimava izbire Manuel.« Sem rekla. »Čeprav sva danes poročena, in imava družino bo jutri že vse drugače, vendar vedi da ti bom bila hvaležna za vse kar si storil za naju in Alejandra.«

Takrat pa sva odšla na letalo in priletela v Slovenijo. Ko sva izstopila, in se vrnila k meni domov, pa je Miguel rekel: »Maja, nočem te izgubiti tebe in Alejandra, saj mi pomenita vse na svetu. Brez vaju si ne predstavljam življenja. In čeprav bova jutri ločena. Te ne bom nikoli pozabil.« Nato pa je padel v jok.

»Miguel, tudi meni se para srce, da se morava ločiti, vendar to morava storiti, zavoljo Vida in Marije, ter za voljo najinih staršev in prijateljev, Morava izpolniti obljubo, ki sva jo dala njima, in nikoli ne smeta izvedeti za naju.« Ko sem to izrekla, bi najraje umrla, ločila se bom od Miguela, in nikoli več ga ne bom videla,…

Zadnja 2 tedna sta bila mučna, pričakovala sva Marijo in Vida, in končno je prišel dan, ko je v vratih zazvonil zvonec.

Vedela sem da je konec, zdaj bodo samo še pogledi, in nič drugega.

Odprla so se vrata, in prišla sta, Vid in Marija.

Vid me je objel in rekel: »Ljubica!!! Ne moreš verjeti kako težko mi je bilo, takooo sem te pogrešal da se mi je zelo mudilo domov, k tebi k ženski, ki me ima najraje na svetu!!«

In tudi Marija je objela Miguela ter vzkliknila!! »Joj, Miguel ne veš kako sem te pogrešala hotela sem priti že malo prej, pa nisem imela časa, zelo mi je hudo, da si me čakal toliko časa, in vem da ti je bilo zelo dolgčas , ker me ni bilo ob tebi.«

Z Miguelom sva se samo spogledala, meni pa se je srce trgalo na dvoje. To je bil resnični konec, med nama se je kar naenkrat moralo prekiniti vse, kar sva doživela, te dni v Peruju, in čeprav sva se močno ljubila, sva morala potlačiti ta najina čustva.

Naenkrat pa se je iz sobe zaslišal otroški glas, Alejandro je močno zajokal, kot bi vedel kaj se dogaja, kot bi hotel to preprečiti. Vid in Marija sta zdirjala v sobo, za njima pa sva šla še midva.

»Kaj pomeni ta otrok tukaj Maja!?!« Me je vprašal Vid. V srcu me je stiskalo in nisem hotela odpreti ust in povedati laž, laž ki bi Alejandru za vedno spremenila življenje, saj bi ostal brez pravega očeta.

Potem pa je Miguel pristopil, me prijel za roko in me pogledal, pogledal me je in njegov pogled je bil tako žalosten in obenem tako odločen da nisem imela izbire, vendar ko sem hotela spregovoriti, pa je Vid že opazil, da me je Miguel prijel za roko.

In z ogorčenostjo je rekel: »Vidva, kako sta si drznila to storiti, vaju ni sram, in tebe Maja, ki sem te tako imel rad, kako sta naju morala z Marijo tako izdati?«

»Nehaj Vid!! Ni tako kot misliš!« Mu je skušal pojasniti Miguel.
»A, da ni. Kaj pa je potem ta otrok, bosta rekla, da ni res tako kot mislim da je, ali kaj??« Je zavpil Vid.
Začel je kričati in vpiti na vse pretege, zmerjal me je z najhujšimi žaljivkami, jaz pa sem samo padla v jok.

»Kako si mogel to narediti Miguel, kaj me nimaš rad, se ne bova poročila.?« Je histerično zavpila Marija.
»Ni tako kot misliš, naj ti pojasnim Marija, vse si narobe razlagata.« Je na vse pretege hotel razložiti.

»O, kako pa je?« Je rekel Vid. »Mislil, sem da si drugačna Maja, vendar vidim da si ista ali še hujša od drugih!!!!« Ko je to rekel, pa je iztegnil roko in me hotel udariti a še preden je to storil, ga je Miguel prestregel in mu rekel: »Tako z njo nimaš pravice ravnati, saj ni naredila nič grešnega, in naj ti povem tega otroka sva jaz in Maja rešila pred sirotišnico! Neka mlada ženska, ga ni hotela obdržati, in ko je Maja po naključju izvedela, za tega otroka, se je ponudila, da bi ga ona obdržala, in ga posvojila, in menila je, da boš ob tem zadovoljen in srečen, ko boš prišel domov, vendar je tvoja reakcija bila tako strašna in burna, da vama obema ni bilo sploh možnosti razložiti.!!«
Marija in Vid sta za nekaj trenutkov se umirila in bila tiho, saj sta vedela da sta se prenaglila, ko pa sem se zazrla v Miguela, ga je ta laž, ki jo je ravnokar izrekel, tako prizadela, da so se mu ulile solze iz oči, in je stekel od ven iz hiše. Jaz pa sem nato le še odgovorila: »Ne morem verjeti Vid, ti ki praviš da me imaš rad!!! Pogovoriva se zvečer, do tedaj pa premisli, kaj si ravnokar počel in hotel narediti!!!!!« Potem nisem več zdržala, stekla sem ven iz hiše, vsa v solzah za Miguelom, in se zavedela kaj sva z Miguelom ravnokar naredila, da Vidu in Mariji ne bi bilo treba trpeti.

jooj kak lpo!!!fuul mi je všeč!!!si pa res prava pisateljica:) a bo še kaj naprei? sei se more srečno končat!!

ma bo ja... sej to je šele začetek

uuauuuuu a res????a bo še bul lpo pa razburljivo!!wooww komi čakam!!

nadaljevanje...


Hitro sem odhitela za Miguelom, saj sem vedela da mu je pri srcu zelo težko, kajti pravkar se je odrekel Alejandru, zato da Marija ne bi trpela.
Našla sem ga v njegovem stanovanju, in ko me je pogledal in ko sem jaz pogledala njega sva si planila v objem. »Obljubi mi Maja, naj se zgodi kar se hoče, imej Alejandra rada, podpiraj ga v vsem, pomagaj mu, igraj se z njim, preživi z njim čas dvojno, kot da bi bil jaz prisoten ob njem. Nikoli, in zares nikoli pa mu ne povej resnice, da sem njegov oče jaz. Saj bo mislil,…. Mislil bo, da sem odšel, ker ga nisem maral, čeprav bi dal življenje za njega. Obljubi mi Maja. Obljubi mi, da Alejandro ne bo izvedel da sem njegov oče, saj nočem da trpi, ker njegovega očeta ni ob njemu. In še več, prisezi mi da bo vedno mislil, da si ti njegova prava mama in Vid njegov pravi oče. Prepričaj Vida da to storita, ker nočem da bi mu Vid kdajkoli rekel, da je posvojenec, ker to seveda ni. Prisezi mi Maja!!!«

Pogledal me je tako očitajoče in tako proseče da nisem mogla kaj narediti. »Obljubim Miguel, obljubim ti to. Obljubim, da bo tako kot hočeš.« Sem rekla in ga še enkrat objela.

»Hvala, Maja, zdaj vem da mu ne bo nikoli nič manjkalo.« Je rekel potolaženo.

»Obljubim, da ti bom pošiljala slike in video kasete o njem, obljubim da ga boš lahko videl odraščati, pa čeprav le preko slik.« Sem mu rekla.

»Ne Maja. Nočem da mi pošiljaš slike. Samo težje mi bo. Prekiniti bova morala vse stike, kajti drugače ne bom zdržal, da ga ne bi nekega dne prišel obiskat in mu povedat vso resnico. Nočem da trpi Maja.« Je ihteče povedal.

Počutila sem se kot prazna, kajti že jutri bom ostala brez njega, kajti jutri bo poroka. Joj, ne morem verjeti, jutri bo del mene umrl za vedno.

Nato pa mi je še rekel: »In kar je zame najpomembnejše, vedi, da te bom vedno ljubil. Ne glede na to kje bova, koliko časa bo preteklo, vedno Maja, vedno.«

»Miguel, jaz tudi, ni časa, ki bi izbrisal mojo ljubezen do tebe, vedno Miguel, vedno, in nikoli ne podvomi v to. Takrat me je še zadnjič stisnil v objem. Drhtela sem kot prvič ko se me je dotaknil. In dal mi je zadnji poljub v življenju, kajti res sem dvomila, da se še kdaj srečava.

»Maja, še nekaj ti dam. Zate sem ga naredil, in ga čuval prav do tega dneva. To je amulet, prosim te da ga imaš, in ga nikoli ne izgubiš tako bova še bolj povezana. Alejandru, pa daj to zlato ogrlico, na njegov 15 rojstni dan. To verižico mi je podaril oče, ko sem se rodil, in je potem odšel, in ga nisem nikoli več videl, zato prosim da mu jo daš.«

Sprejela sem stvari, ki mi jih je podaril, in na amuletu, ki je bil namenjen meni je pisalo: Soy yo. Tu verdadero amor!!.

»Hvala ti Miguel, obljubim da te ne bom nikoli pozabila.«
Takrat me je še zadnjič strastno poljubil, in poslovila sva se, za večno.
Tega občutka ne bom nikoli pozabila kajti počutila sem se kot da se mi je podrl svet pod nogami, bila sem izgubljena, kajti zavedla sem se da je zdaj konec vsega.

Čez nekaj časa, pa sem le prišla do svojega stanovanja, vsa uničena in izmučena, brez upanja po novem življenju, saj si življenja z Vidom nisem več mogla predstavljati, kajti vsa ljubezen, ki sem jo nekoč do Vida čutila, se je pretvorila v trojno ljubezen do Miguela, ko pa sem odprla vrata, pa sem videla presenetljiv prizor…

aha zai pa vijim da je to šele začetek:)

a še bo kj nadaljevanja kr mene ful zanima kaj se bo naprej naredl?

jjja komi čakam da bo naprei!!