Moja zgodba - by Gaby

nadaljevanje...

Vid je v rokah držal Alejandra, se igral z njim, in mu pel.

»Maja, vrnila si se.!« Je veselo vzkliknil.
Jaz pa sem bila močno zmedena, saj je še pred eno uro vpil name kot nor, in me hotel celo udariti. Res, nisem vedela, kaj naj naredim, vendar sem mu na koncu le povedala: »Ja Vid, vrnila sem se, vendar to še ne pomeni, da sem pozabila, kaj si počel pred eno uro. Ne morem verjeti, da si podvomil vame. Jaz… Jaz…« Sem ostala brez besed.
»Maja, oprosti mi prosim, ne vem kaj mi je bilo, narobe sem ravnal, samo ob misli, da bi imela kaj z Miguelom, mi je zavrela kri. Prosim, opravičujem se ti.!« Me je moledoval Vid.
»Ne vem, Vid. Ne vem sploh, če se po tem kar si storil sploh hočem poročiti s tabo. Nočem takih izgredov, in najbolje bo, da prekličeva poroko.« Sem mu odgovorila, še vsa žalostna in brez volje.
»Vem, da te je prizadelo, bedak sem bil oprosti mi, če bom še kdaj pomislil na to dejanje, prisežem, da si odrežem roko. Ljubim te Maja, in nočem preložiti porok, prosim te. Še več, Alejandra bom sprejel za svojega sina, tako da ne bo nikoli izvedel, da sva ga posvojila. Vse bom naredil samo poroči se z mano.« Me je še vedno moledoval in se mi opravičeval.

»Prav, poroka jutri bo, in vem da me ne boš nikoli več poskušal udariti, saj ti nisi tak. Pa tudi strinjam se s tem, da Alejandro nikoli ne bo izvedel resnice o svojih starših.« Ko sem izrekla te besede, mi je bilo vseeno za vse, kajti vse kar sem imela še včeraj danes nimam več, in ne bom nikoli več imela. Ni mi bilo mar za poroko z Vidom, saj mi je bil Miguel nedosegljiv, hotela sem samo izpolniti obljubo ki sem mu jo dala, in to sem ravnokar storila.

»Grem spat, danes je bil tako naporen dan, da sem izmučena do konca. Lahko noč Vid.« S seboj sem vzela Alejandra, ga nahranila, uspavala, in legla v posteljo, kjer nisem zaspala še pozno v noč, saj me je jutri čakala največja žrtev, ki sem si jo lahko predstavljala, poročiti se bom mogla z Vidom…

Jutro je prišlo tako hitro, kakor da noči sploh ne bi bilo, s težkim srcem sem se vstala, nato pa sem opazila, da je ura že osem.
»Živjo ljubica!« Je veselo rekel Vid.
Čudilo me je, da je bil tako miren, saj je vendar danes dan najine poroke.
»Vid, morala bi biti že pri frizerju, zakaj me nisi zbudil prej, in naličiti se moram, in… in…« Sem odgovorila.
»Ne skrbi, ti si vedno lepa, ni ti treba tako skrbeti za tvoj videz. Sicer pa sem frizerko pripeljal domov, in te bo kar tukaj uredila.« Je rekel Vid.
»Hvala, res te imam rada« Sem izrekla, mislila pa na Miguela, in si predstavljala da to govorim njemu.
»Samo to, Maja,?? Pridi sem in me objemi!!« Je rekel.
Potem sem to storila, in zatem me je še poljubil. Poljub je bil hladen, brez ljubezni, bilo mi je vseeno kolikokrat me poljubi, saj sem se že vdala v usodo.
»Kaj ti je? Je s tabo vse u redu?« Me je vprašal, saj je vedel da to ni bil tisti poljub, kot je bil pred enim letom.
»Nič mi ni, samo malo sem nervozna pred začetkom poroke.« Sem umirjeno rekla.
»Nič se ne boj, saj bom bil tam jaz, moški tvojega življenja.!! Ter tudi Marija in Miguel, tvoja prijatelja!« Je rekel Vid.

Ko je to izrekel, mi je zasidral meč v srce. Ne vem, če bom prenesla poroko med Marijo in Miguelom.

Ura se je že bližala, dvanajsti opoldne, Vid, me je že čakal pred oltarjem, tako kot Miguel Marijo, Jaz pa sem bila še doma in čakala Marijo, kmalu je prišla.

nadaljevanje...

»No, končno, Kajne Maja. Poročili se bova s sanjskim moškim a ni to prečudovito?« Je vzkliknila.

»Mhm, da zelo krasno. Sem rekla žalostno in mrko.
» Maja, ali se dobro počutiš? Kajti zgledaš mi zelo slabo, kot da bi šla na pogreb ne na poroko?« Me je zaskrbljeno vprašala.
»Ne, Marija, hvala, vendar sem samo malo nervozna, kolena imam čisto mehka, in malo mi je slabo, vendar bo minilo.« Sem ji odgovorila.

Marija je samo pokimala, in mi predlagala, naj greva v avto, da ne bova zamudili. V meni pa je vrelo, srce je kričalo na pomoč, vendar razum ga ni poslušal. V sebi sem čutila tako žalost, kot da bi zdaj zdaj umrla, le s težka sem se zadrževala, da ne bi zajokala in povedala resnice, vendar sem se vzdržala.

Avto je naju z Marijo hitro pripeljal do cerkve, kjer je bilo že slišati poročno pesem, zunanjost je bila okrašena, v notranjosti cerkve, pa je bilo opaziti radovedne poglede, ki so nato vzkliknili: »Prihajata nevesti!!!«

Prišel je oče in me prijel za roko, ter me počasi začel voditi po cerkvi do oltarja, imela sem mrki pogled, Vid pa je bil nasmejan do ušes. Potem pa sem pogledala še Miguela, gledal me je, kot na najini poroki, in predstavljala sem si , da me oče pelje k njemu, vedno bližje sva bila z očetom oltarju, vedno močneje me je stiskalo pri srcu, nato pa me je oddal Vidu.

»Vid, pomni: izročam ti svoj največji zaklad v svojem življenju, pazi nanj, in poskrbi da bo srečna do konca življenja.« Mu je rekel oče.
»Ne dvomite v to, za to bom živel« Je rekel in me pogledal.
Jaz pa mu pogleda sploh nisem vrnila. Gledala sem Marijo, kako je prihajala v cerkev, in zdaj je bil Miguel videti, kot da vidi prikazen.

Obred se je začel. Duhovnik je izrekel, nekaj besed, potem pa začel vprašal Vida, če me hoče za ženo. Vid je seveda takoj kar zavpil pritrdilnico da, potem pa je duhovnik vprašal še mene.
»Maja, želiš Vida, za tvojega moža, ga boš spoštovala, in ga ljubila v dobrem in slabem, v bogastvo in revščini, dokler vaju smrt ne loči?«
Obnemela, sem iz sebe nisem dala glasu, saj ga nisem ljubila. »Ljubica odgovori no,…« Mi je šepnil Vid.
Duhovnik me je še enkrat vprašal, spet nisem odgovorila, takrat sem pogledala Miguela. Pogledal mi je tudi Vid, in njegov pogled mi je narekoval naj zbežim dokler bo le mogoče, vendar mi je z bolečino, v očeh prikimal, kot bi hotel reči: »Ne pozabi svoje obljube!!!« Po nekaj trenutkih sem le rekla da, in vsi so si oddahnili.

Nato pa je isto vprašal še Marijo, in seveda je ona brez obotavljanja rekla da.
Potem pa je to isto vprašal še Miguela. Miguel ni takoj odgovoril, meni pa je postalo vroče, kot še nikoli doslej, v glavi mi je razbijala bolečina, srce je bilo, kot da mi bo zdaj zdaj skočilo iz prsi. Nisem več prenesla pritiska, še preden je Miguel sploh uspel reči DA, sem omedlela.

uaau.pa ti si res prava pisateljica.komaj čakam nadlajevanje.o kok me je tale zgodba čiz prevzela.

wiiiii kak lpo!!!!jooj komi čakam nadaljevanje!!

zgodba je ful nora!!! NADALJEVANJE!!!!!!!!!!

bo kmal pršlo mogoče že jutr... pišem...

nadaljevanje...


Padla sem na tla, in obležala. Bilo mi je tako hudo, da bi v tistem trenutku najraje umrla od samega hudega. Vid se je zelo prestrašil in mi začel hitro prigovarjati: »ljuba moja, prosim zdrami se.« Malo me je trepljal po licu nato pa sem se le zavedla.
Ko sem odprla oči, sta tesno ob meni stala Vid in Miguel in me hotela prebuditi. V tistem trenutku, sem videla kako je bil Vid zaskrbljen, Klical me je po imenu, in me malo trepljal, po roki da bi se zbudila, Miguel pa me je trepljal po licu, in se ves tresel. Oči je imel solzne, in ker ni mogel povedati na glas, sem prebrala v njegovih očeh. Kajti tako kot me je gledal, ni pogledal še nobene, in tudi Vid me ni nikdar tako pogledal.

»Kaj se je zgodilo?« Sem vsa omotična vprašala.
»Ljubica omedlela si, ravnokar, ko je duhovnik hotel poročiti, Miguela in Marijo si padla v nezavest.« je rekel Vid.
»Kaj ti je ljubica, že cel dan si malo čudna in odsotna. Zdaj pa še ta padec, ti ni dobro, prosim reci kaj!!!« Je ves zaskrbljen povpraševal Vid.
Jaz pa sem vsa omotična odgovorila: »Joj, nič mi ni samo dobila sem tako čuden občutek, potem se mi je zavrtelo, in kar naenkrat sem padla.«
»Marija, Miguel, oprostita mi, da sem prekinila vajin obred, res nisem hotela.!« Sem odgovorila, v sebi pa sem si želela, da poroke sploh nikoli ne bi bilo.

Potem pa je duhovnik mirno spregovoril: »Gospa, vam je odleglo, kajti če vam je prav, bi obred rad pripeljal do konca.«
»Ja, seveda, saj mi je že bolje, vi kar nadaljujte.« Sem odgovorila, moje oči, pa so govorile drugače, in to je opazila tudi moja mama, saj mi je s kretnjo na obrazu, pokazala naj se pomirim.

»Torej Miguel.« Je ponovno začel duhovnik. »Ali vzameš za svojo ženo Marijo, in obljubiš pred bogom da jo boš ljubil ter spoštoval v sreči in nesreči, v zdravju in bolezni dokler vaju smrt ne loči.?« »Da, vzamem jo.« Je izrekel, nato pa me pogled, kot bi hotel reči: »Odpusti mi Maja, kajti jaz si tega ne bom odpustil nikoli.«

Nato pa je duhovnik še zaključil: »Torej, vas razglašam za moža in ženi. Vid, Miguel, lahko poljubita nevesti.«

Vid me je poljub, Miguel pa Marijo po poljubu, pa nisem več zdržala, in iz oči so se mi ulile, velike debele solze. Vsi so mislili, da so to solze neizmerne sreče, vendar sva samo jaz in Miguel vedela, da večje žalosti ne bi mogla občutiti.

Po prihodu iz cerkve, pa so nas ljudje začeli obmetavati z rižem, isto je bilo na najini poroki z Miguelom, vendar nisem hotela obujati spominov. Z Vidom, sva samo stopila v avto saj sem mu rekla, da imam še vedno nekoliko vrtoglavice, saj nisem hotela da bi ljudje opazili, da v resnici jočem zaradi žalosti, in ne zaradi veselja.

Doma je vse štiri pričakala, velika zabava. Oba para sva najprej odplesala začetni ples, nato pa je sledil še trenutek, ki mi je malo olajšal vse stvari danes. Kajti, Vid je predlagal, če bi zaplesali vsi štirje mešano, zato je on zaplesal v tistem trenutku z Marijo, jaz pa z Miguelom.

Ko se je Miguel še zadnjič takrat dotaknil, se mi približal, in bil čisto ob meni, me prijel za roko in me nežno z vso ljubeznijo na tem svetu pogledal v oči, se mi je to zdelo kot božji blagoslov. »Miguel… prosim, samo tesno me objemi.« Sem mu proseče rekla.
»O Maja, koliko sem si želel tvoje bližine, pa čeprav samo za kratek čas.« Mi je prišepnil na uho. »In, vem zakaj si v cerkvi padla v nezavest, vendar tisti trenutek sem se takoo ustrašil, da bi najraje povedal celemu svetu resnico, in te objel. »Oprosti, vendar se nisem mogla kontrolirati, bilo mi je tako hudo da bi najraje umrla, predstavljala sem si najino poroko eno leto nazaj, in kar zgrabilo me je v srcu ko si se skoraj poročil z Marijo, zato se mi je nenadoma stemnilo pred očmi in sem obležala.« Sem rekla žalostno.

»Maja, tega si ne bom nikoli oprostil da sem te tako prizadel, preklinjam dan, ko sem te srečal, če te ne bi nikoli videl… ne bi ti nikdar tako trpela.«Je rekel.

»Ne Miguel!!! Nikoli več ne ponovi tega. Bogu se vsak dan zahvaljujem da sem te srečala, Spoznala sem največjo ljubezen ki jo more občutiti človek, zdaj resnično vem kaj je sreča, prej tega čustva sploh nisem poznala. Zato, nikdar ne obžaluj najinega srečanja, saj imava dokaz da hraniva v sebi čudovito ljubezen eden do drugega. To je Alejandro, poglej kako se smehlja ko te gleda, kajti prepričana sem v sebi, da ve da si njegov oče.« Sem mu potiho rekla.

»O Maja, prav imaš, nikoli ne bom kaj takega več rekel, in nikoli ne bom pozabil Alejandra, njegov prelepi obrazek, oči usteca… O Maja, čutim da bom pustil dušo pri vaju, in se v Mehiko z Marijo preselil, s praznim telesom.« Je hlipajoče rekel.
»Jaz isto čutim, vendar drugače ne gre. Adijo Miguel, adijo za vedno…« Ples se je končal, jaz pa sem mu še potiho rekla na daleč: »Ljubim te.« Alejandro pa je v tistem trenutku močno zajokal, kajti prepričana sem bila, da je vedel da je njegov oče za vedno odšel. Jokal je neutolažljivo, srce se mi je trgalo ob tem, vendar… sprijazniti sem se morala. Z Alejandrom, Miguela nikoli več ne bova videla.

Full dobra zgodba...a bo še kej?

Noro res.Upamd a bo še nadaljevanje

nadaljevanje...

Čez nekaj časa je bilo konec zabave, takrat pa sva oba para odšla vsak na svoj konec, Miguel in Marija sta odšla v Mehiko, za vedno, jaz in Vid pa na Kubo na medene tedne, vendar samo za 5 dni. Zdelo se mi je, da je Vidovo delo pomembnejše od najinih medenih tednov, saj ni imel časa zame čisto nič. Ko smo z Alejandritom prispeli na Kubo, je užival samo Vid. Bil je presenečen nad to državo, še več… Najel je celo Vilo ob pogledu na morje. Vendar se moje razpoloženje ni spremenilo, Boga sem celo prosila, naj Vida vzljubim vsaj malo, vendar ni nič od tega pomagalo.
»Kaj je Maja, že dva dni, od najine poroke si čisto odsotna, povej mi, zakaj si tako žalostna, ne pokažeš niti malo veselja… Ti je žal poroke z menoj ali kaj, kajti če je tako, sem se zmožen…« Je rekel Vid.

»Ne Vid, ni to, čisto nekaj drugega je, in nikoli ne bom obžalovala poroke s teboj, saj te imam najrajši na celem svetu.!« Sem mu povedala, in še sama sem bila nad seboj presenečena, saj si nisem mogla misliti, da bom kdaj kaj takega izrekla Vidu.
»Zelo si me pomirila, s tem odgovorom. Mislil sem že da me nimaš rada, da ti je vseeno zame, saj si že nekaj časa brez nasmeška na obrazu. Odkar sem se vrnil te nisem še videl nasmejane.« Je potolaženo rekel Vid.

»Gre za nekaj drugega… Nekaj čisto drugega, in sicer…« Bila sem vsa nervozna, saj nisem vedela kaj naj rečem da mi bo verjel. »Moja zelo dobra prijateljica, je na dan ko si se vrnil doživela prometno nesrečo in umrla. Zato, sem bila vse te dni slabe volje, ker je bil njen pogreb ravno na dan najine poroke, in mi je bilo zelo žal, da se nisem mogla posloviti od nje. Zato sem bila včeraj v takšnem stanju.« Sem mu rekla malo nervozna.

»Ljubica! Pa, zakaj mi nisi povedala! Poroko bi lahko prestavila na katerokoli drug dan, povedala bi mi in bi šel s teboj, da bi ti bil v oporo!« Je rekel Vid.

»Vem, ampak nisem hotela, pokvariti ti te najine poroke, ki si si jo tako želel. Vedela sem da boš mogoče užaljen, vendar je že malo minilo, jo bom šla pa kdaj obiskat drugič in ji prinest rože.! Sem žalostno vendar prepričljivo rekla saj mi je verjel.

»Ljubica, zdaj vem, da sem izbral najboljšo žensko na svetu, ki se je zame toliko pripravljena žrtvovati! Čeprav sem mnenja, da bi lahko zaradi tega dogodka prestavila najino poroko.« Je rekel.
Še več sem se žrtvovala kot to zate! Vid. Kajti zate sem se odpovedala svojemu življenju, svoji sreči, svoji ljubezni. To sem mu hotela povedati naravnost v obraz, da bi razumel že enkrat, da ga sploh nočem več ob sebi, vendar bi s tem največ škode naredila Alejandru, saj bi tako izgubil še drugega očeta, in obljuba mojemu Miguelu ne bi bila izpolnjena.

»Vendar, ker sva že tukaj pozabiva na črne misli, kaj če bi teh 5 dni uživala na polno kar se da, da bi se domov vrnila spočita, vesela in polna življenja!!« Mi je optimistično rekel Vid.

Na začetku sem se malce obotavljala, potem pa sem prišla do sklepa, da se moram potruditi vsaj za voljo Alejandra, da bo odraščal v srečni družini, kjer ga bo imel njegov oče nadvse rad.

Medeni tedni so hitro minili. In takoj po vrnitvi, so Vida čakale službene obveznosti.

Jaz pa sem ostala sama z Alejandrom doma, medtem, ko je bil Vid v službi. Nisem več jokala, saj mi je zmanjkalo solz, odločila sem se narediti konec temu trpljenju, in od tistega trenutka dalje sem hotela nehati misliti na Miguela.
Tisti čas, ko sem bila z njim mi je bil prelep, in bo ostal v mojem spominu za vedno, vendar ne bom jokala v nedogled, že zaradi Alejandra ne. Vid me ljubi, in skušala se bom navaditi na njegovo ljubezen kajti le tako bom lahko živela z njim.

nadaljevanje...

Minilo je že 6 let odkar, sem se poročila z Vidom, Alejandro, je tako lep , čudovit dobrosrčen in ubogljiv otrok, da bi si ga želela vsaka mama. In vedno bolj postaja podoben Miguelu, ima enak pogled kot Miguel. Pogled, ki je bil usoden zame pred sedmimi leti, in ki mi je dal vedeti, kaj je prava ljubezen. Še vedno mislim nanj vsak dan, ko se zbudim, in ko zaspim je vedno prisoten v mojih mislih, vendar vem da bo tako za vedno, da se nikoli več ne bova srečala, in naučila sem se živeti s tem, zdaj so to samo še lepi spomini, ki ne bodo nikoli zbledeli in z Vidom sva si ustvarila mirno življenje, življenje, ki nam ga vsi svojci zavidajo, saj mislijo da sva popoln par, vendar jaz vem da ni tako. In nikoli ne bo. Nikoli ne bom tako srečna ko tisto leto, ko sem bila z Miguelom in se nama je rodil Alejandro.

Potem pa me je nekega večera Alejandro prosil naj mu povem pravljico za lahko noč, rekla sem: »Seveda ljubček, Katero pa? Naj ti povem Rdečo kapico, ali… »
»Ne mamica…« Mi je prisrčno rekel Alejandro »Rad bi, da mi poveš zgodbico, ki je slišati kot resnična, in ki si jo boš ti sama izmislila, kajti, videl sem da vsak večer nekaj pišeš, i n seveda so to zgodbice zame, zato bi rad da mi poveš eno od teh, ki jih imaš napisanih.«
Res sem pisala vedno, vsako noč sem pisala, zgodbo, vendar eno samo, zgodbo, ki je imela naslov: ENO LETO SREČE.

In to sem tudi začela pripovedovati Alejandru, pa čeprav na malo bolj pravljičen način. »Seveda ti jo bom povedala, Gre se takole:
Nekoč pred nekaj leti je živela princeska, bila je zelo vesela, imela je prečudovito življenje, imela je fanta, ki ga je imela rada, in mislila je, da je njen življenjski cilj, da bo s tem fantom, ki jo je imel neizmerno rad, in ki ga je princeskina družina sprejela, srečna do konca svojih dni. Vendar ni bilo tako. Princeska, se je zaljubila v drugega princa, ki jo je tako očaral, da se je celo poročila z njim na skrivaj, tako da ni nihče tega vedel. Imela sta se tako rada, odšla sta daleč stran in dobila prečudovitega dečka. Vendar po enem letu sta se morala vrniti domov, da ne bi nihče posumil njune prevare, kajti, če tega ne bi storila, bi ju cela družina zapustila, osramotila se bi pred celo vasjo, vsi bi zviška gledali nanju, tako da sta se odločila, da se ločita in skušata zaživeti vsak zase daleč stran drug o drugega.« V tistem trenutku so se mi iz oči ulile solze, ki sem si jih hitro pobrisala, da Alejandro tega ne bi videl. »Mami, kaj pa se je potem zgodilo s princem in princesko?« Me je radovedno vprašal Alejandro. »Nista se več videla, in najbrž sta že pozabila vsak na drugega.« Sem rekla.

»Kaj pa njun deček, kaj pa se je zgodilo z njim?« Je vprašal Alejandro.
»Ostal je pri princeski, ki je princu obljubila, da bo za njega skrbela, ga imela rada, in ga vzgojila, v poštenega fanta.« Sem rekla.

»Mami, kako žalostno, deček ni imel več očka.« Je rekel žalostno Alejandro. »Seveda ga je imel, princeska se je poročila, s svojim zaročencem, ki ga je vzel kot svojega sinka, in mu rekel, da je on njegov pravi očka.« Sem mu rekla.

»Oh, kakšna lepa zgodbica, vendar jaz bi bil zelo žalosten, če moj očka sploh ne bi bil pravi očka.« Je rekel.
V tistem trenutku, me je kar stisnilo pri srcu, saj se je dogajalo ravno to, kar je rekel Alejandro. Vid sploh ni bil njegov oče. Potem, pa sem mu rekla: »Vem, ljubček da bi bil žalosten, vendar ne skrbi, to je samo zgodbica za lahko noč.« Sem mu rekla. »Zdaj pa zaspi ljubček, in sanjaj lepe sanje, sanjaj kako te imava jaz in tvoj očka rada.« Sem mu rekla z nasmeškom na obrazu. »Bom mami, in res je bila lepa zgodbica za lahko noč.« Je še rekel nato pa zaprl oči in globoko zaspal.
Jaz pa sem ga nato še nekaj trenutkov opazovala.
» Ko bi le vedel Alejandrito, ko bi le vedel…«

a bo naprei?????????nujino!!!

full dobro!

HOČMO NADALJEVANJE!!

boste dobil...

nadaljevanje...

Spomnila sem se tistih lepih trenutkov, ki so ostali le še spomini, prelepi spomini na mladost.

Odšla sem iz sobe, žalostna, in Vid me je vprašal: »Maja, kaj ti je?«
»Ah, nič Vid samo, spominjala sem se trenutkov, ko sem prvič držala Alejandra v rokah, bil je trenutek, ki si ga bom za vedno zapomnila.« Sem rekla.


»Vem Maja, in resnično ti verjamem, vendar, če bi imela v rokah tvojega pravega otroka, bi bila še bolj vesela, in radostna mi je rekel. Maja, kaj ko bi imela otroka, svojega, bil bi takooo vesel…« Je rekel Vid.

»NEE! Ne morem imeti zdaj otroka, skrbeti moram za Alejandra…« Sem mu zmedeno odgovorila.

»Maja, kaj je narobe s teboj?? Vedno isti izgovor!!! Vedno isti. Zakaj nočeš imeti otrok, Hočem svojega otroka, najinega, otroka, ki bo imel najino kri, ne pravim, da nimam rad Alejandra, vendar ni moj sin, hočem otroka, ki bo del mene. Razumeš!!!!!«

»Prosim, nehaj!!! Vedno ista pesem!!! Nočem imeti otrok!!! Ne razumeš, da mi Alejandro zadostuje, rajši ga imam kot sebe, on je najpomembnejše v mojem življenju, nobena stvar, ne človek ni tako pomemben zame kot je Alejandro!!!
In Vid, razumi me… Alejandro je del mene, Brez njega moje življenje ne bi imelo smisla!!!! Vid!!!!« Sem zavpila z vsem obupom, tega sveta.

»Kaj govoriš Maja, Kaj ti jaz ne pomenim nič?? Govoriš, kot da me ne maraš, govoriš, kot da me nikoli nisi ljubila, Zadnja leta, si tako hladna do mene, ko ti omenim otroka, me vedno zavrneš, kaj ti je??«

Hotela sem zavpiti na ves glas, da je Alejandro moj pravi sin, da je to otrok večne ljubezni, in nočem drugih otrok, saj čutim, da moj odnos ne bo isti do njih kot do Alejandra. Kajti, Alejandro mi pomeni nekaj, kar mi drugi otroci nikoli ne bodo… nikoli…!

»Povedala, sem ti!!! Nočem otrok… Hočem samo Alejandra, kajti zame obstajata samo on in ti. Prosim razumi me… Rada te imam, in nočem, da se jeziš name… Poskušaj me razumeti, zelo te imam rada!« Sem mu rekla.


»Seveda, to že vem da me imaš rada, ne vem pa, če me ljubiš! Nikdar mi še nisi tega rekla Maja! Nikdar odkar sva poročena, nikdar, slišal sem samo da si to govorila Alejandru, govorila si, da ljubiš njegovega očka, vendar zakaj tega nisi nikoli povedala meni!!!Zakaj Maja?? Povej mi enkrat v obraz iskreno, da me ljubiš povej mi to!!«

Vid je v tistem trenutku zahteval od mene nemogoče. Kako naj mu v obraz povem, da ga ljubim, će to ni res, kako naj storim to. Vid me je gledal, če bom kaj rekla, vendar sem se obotavljala, na koncu, pa le rekla. »Ljubim te Vid.« Srce me je zapeklo ob tem stavku, in Boga sem prosila, naj mi odpusti to laž, vendar prisiljena sem bila povedati to. Iz mene so se ulile solze.

»Maja, ne moreš verjeti, kako sem pomirjen ker si to izrekla. Ker vem, da mi ti nikoli ne bi lagala. Oj, ne veš, kaj to pomeni zame, da me ljubiš, in obljubim da bom spoštoval tvojo odločitev, Če nočeš imeti otrok prav, vem da vso ljubezen tega sveta posvečaš Alejandru, in zato, ga imam tako rad tudi jaz. Od zdaj naprej ti ne bom več omenjal otrok, samo če si jih boš zaželela sama.«
»Vendar še zmeraj ne razumem zakaj ne bi mogla imeti še enega…« Je rekel Vid vendar ga je Maja prekinila.
»Prosim Vid, rekel si, da boš spoštoval mojo odločitev, kajti, ta trenutek lahko živim samo za Alejandra in se mu hočem posvetiti na polno, ter ga dobro vzgojiti, kakor sem obljubila.«

»Obljubila, Maja, komu si obljubila da boš lepo vzgojila Alejandra Maja???« Me je nekam naglas vprašal Vid.

»Obljubila… Sem ja obljubila…« Se mi je zatikalo, saj nisem vedela kaj naj rečem.
»To sem obljubila sebi Vid in bogu, da ga bom lepo vzgojila v poštenega fanta…« Sem nekako nesigurno odgovorila nazaj Vidu.

»Ah, seveda kaj pa drugega, kako sem pomislil, da bi komu drugemu kaj obljubila…Malo sem raztresen zadnje čase, v službi čutim veliko pritiska, vendar se bom kmalu izkopal iz teh težav. In še nekaj, jaz pa obljubim tebi in Alejandru, da bom najboljši oče na svetu, ki bi si ga lahko Alejandro sploh predstavljal. In če nama Bog ne bo naklonil otrok, bom spoštoval to voljo, in svoje otroke našel v Alejandru… » Mi je rekel, jaz pa sem si malo oddahnila, saj nisem hotela prepira med nama, in zahvalila sem se Bogu, da je Vid popustil glede otrok. Vendar sem vedela, da bo pri tem še velikokrat vztrajal…

In res sem imela prav, leta so tekla, in nisem nikakor zanosila, Med nama, pa so bili odnosi zelo napeti. Alejandro je Imel Naslednji Teden 20. rojstni dan, bil je enkraten sin, sin, ki bi si ga želela vsaka mama. Ustrežljiv, dober, širokega srca, lepo vzgojen, pameten in zelo čeden. Tako kot njegov pravi oče. Ob vsakem pogledu na Alejandra me zaboli srce, saj se vsakič zavem da sem iz rok izpustila srečo, ki je ne bom nikoli več okusila. Vsak dan se kesam, da sem to storila, kajti če bi z Miguelom ostala skupaj, bi bilo moje življenje čisto drugačno.

»Maja, Alejandro bo drug teden star 20 let… Si predstavljaš Maja… Najin sin bo star 20 let.« Mi je rekel Vid razburljivo…

nadaljevanje...

Da dragi, Alejandro bo dopolnil 20 let. Še kar ne morem verjeti, še zdaj se spomni kako sem ga prvič držala v naročju…. in… in…« Zaihtela sem…. kajti čeprav sem se spominjala najlepšega trenutka v življenju, sem še vedno pomislila na Miguela, kako je Alejandra ljubeče držal v rokah. Ta slika mi bo za vedno ostala v lepem spominu.

»Kaj je narobe ljubica… Nisi vesela… za Alejandra…?« Je zaskrbelo Vida.

Hitro sem si pobrisala tiste solze in mu odgovorila: »Seveda sem vesela… To je eden najlepših dogodkov mojega življenja. In zelo sem ponosna nate Vid, saj si Alejandra sprejel kot lastnega sina, in zelo sem vesela, da sta zdaj tako močno povezana… Saj ti zaupa več kot meni…!«

»Res je ljubica… Alejandro je moj zaklad, in moje veselje… On je moj sin…
Na žalost nama bog ni namenil drugih otrok… vendar je Alejandro nadomestil vse, kar si človek lahko želi in pričakuje od otrok. Zato, mu hočem za rojstni dan pripraviti presenečenje, ki ga nikoli ne bo pozabil…
Vsi skupaj bomo drugi teden odpotovali v Peru, ki si ga želi Alejandro tako vneto obiskati.« Mi je rekel…

»Kaj?!!! V Peru Vid??!!! Ne… samo tja ne prosim…!!!« Sem kar narahlo zavpila.
»Samo v Peru ne… prosim te Vid, samo tja ne…!«

»Maja pomiri se! Zakaj nočeš…?« Me je malo glasneje vprašal Vid.

»Zato, ker pač nočem… Prosim te… prosim… Ne pelji naju tja prosim…«
Sem moledovala.

»Ljubica oprosti, vendar točno sem vedel, kaj boš počela… tudi pred petimi leti si zganjala tako paniko, in na koncu sem popustil… Vendar zdaj, ne Maja… Šli bomo… kajti Alejandrova največja želja je, da bi obiskal Peru in navsezadnje obvlada španščino, govori bolje kot kak strokovnjak… In željo mu bom izpolnil… Tako da prosim te Maja… Najel sem že hišo… Vem da nočeš iti, vendar naredi to za voljo Alejandra, tvojega sina…!«

Nihče ni mogel vedeti kako sem se počutila v tistem trenutku, vendar sem vedela, da bo prišel dan, ko bom spet bila v Peruju, in nisem mogla storiti nič.
Samo popustila sem lahko Vidu, saj se nisem hotela kregati z njim.

»Vid, res nočem iti… vendar teden dni bom že zdržala…« Sem rekla

»Joj ljubica… vendar to potovanje ni za teden dni… Hišo sem najel za 3 mesece.«
»zdaj pa oprosti… moram v pisarno… In Aja še… hvala da se strinjaš… Adijo!«

nadaljevanje...

»Ampak Vid… tri mesece… Vid!« In že ga ni bilo več. Sploh mi ni pustil do besede.

Samo šel je…
V meni pa je vrelo, drug teden potujemo v Peru. V državo, kjer sem bila pred natančno 20 leti, o moj bog… pomagaj mi kajti rabila bom tvojo pomoč. Srce mi je razbijalo kot da bi mi zdaj zdaj hotelo skočiti iz prsi, čutila sem vznemirjenje, hkrati pa strah, strah pred samo s seboj.
Vendar v naslednjih dneh še toliko pršenj ni nič pomagalo, in prišel je dan ko smo se vkrcali v letalo za Peru.
Polet j bil dolg, Alejandro pa je bil navdušen…
Jaz pa sem bila napeta vesela, hkrati pa sem jokala v sebi, saj mi je Peru obudil toliko spečih spominov, ki sem si jih takoj spomnila… spominov, ki jih ne bom nikoli pozabila… Tresla sem se od nervoze, bilo mi je slabo, in roke so bile ledene, prosila sem boga naj mi pomaga, saj nisem vedela če bom zdržala…
Ko smo prispeli na Perujsko letališče, pa Mi je Vid rekel: Maja, z Alejandrom sva ti pripravila presenečenje… in Sicer najela sva sanjsko hišo ob obali… nedaleč stran od tod, zato si zaveži oči, kajti ko boš vstopila v hišo, boš bila vidno presenečena.

Zavezala sta mi oči s šalom, nato pa smo se nekaj časa peljali, končno pa smo prispeli na cilj. In v trenutku ko sem stopila iz avta me je stisnilo za srce in me zmrazilo od nog do glave.

»Oči prekrasna je… točno taka kot sem si jo želel... moje sanje so se uresničile.«
Je rekel Alejandro.

»No, fanta, si lahko razkrijem oči, kajti zelo sem radovedna, kateri je ta kraj, na katerem stojim .« Sem rekla.

»Mamica, čudovito hišo je najel oči. Sapo ti bo vzelo, in nič ti ne bo žal da nisi ostala doma. Kajti razgled je čudovit. In morje se iskri, kot da bi neviden veter vanj počasi stresal srebrne bleščice, in mu dajal občutek ljubezni.« Je rekel Alejandro.

Saj nisem mogla verjeti kaj je Alejandro pravkar rekel. O moj bog, to mi je rekel Miguel natanko pred dvajsetimi leti, z istimi besedami, bilo mi je kot da bi poslušala njega.

»Mamica kaj ti je? Sem kaj narobe rekel?« Me je zaskrbljeno vprašal Alejandro.

»Ah nič, ljubček… samo tiste tvoje besede, tvoje besede, so besede, ki jih je izrekel…« Sem se skoraj zarekla.

»Kdo Maja, kdo jih je izrekel?« Me je Nekoliko nezaupljivo vprašal Vid.

O moj bog kmalu bi se mi zareklo, nato pa sem hitro nekaj odgovorila: »Ah, neki pesnik, pesnik ki... ni pomemben.« Sem rekla malo v zadregi. »No, ali si lahko snamem šal ali ne?!« Sem vprašala.

»Seveda Maja, ti ga bom razgrnil jaz….« Vid je nato pristopil do mene, in mi počasi dal šal stran od oči.
In ko sem pogledala, nisem verjela svojim očem… To je bila hiša, hiša, ki…
Pred očmi se mi je naenkrat stemnilo, nisem prišla do sape, srce mi je začelo razbijati, po telesu me je zmrazilo od nog do glave, in pred očmi s mi kar naenkrat začeli švigati prizori, ki sem jih za vedno skušala pozabiti. Da to je bila Manuelova hiša. Hiša, kjer sem pustila svoje življenje. Nisem zdržala več, nisem prenesla več, To je Alejandrov rojstni kraj, zavedla sem se, da je Alejandro čedalje bližje resnici, čedalje bližje odkritju, ki mu niti na pamet ne pade. Potem pa sem na oknu sosednje hiše zagledala, Eliano. Mojo najboljšo prijateljico. Samo ona je vedela za vse skrivnosti, ki sem jih imela, samo ona je bila tisti človek ki sem mu poleg Miguela vse zaupala.
In ugotovila sem da je tudi ona videla mene saj je zastrmela, kot da vidi duha.
Takrat pa se mi je pred očmi še enkrat zameglilo, in vse kar se spomnim je le še to, da sem padla na tla in se močno udarila ob glavo. Drugega pa ne več.

Čez nekaj časa pa sem se zbudila v bolnišnici, sprva sploh nisem vedela zakaj se gre, nato pa sem se počasi zavedla, kaj se mi je vse zgodilo. »O moj bog, pomagaj mi… Zakaj se to dogaja meni…« Nato pa je v sobo prišel doktor, pogledat moje izvide in me malo prišel pregledat.

V sobo je prišel v beli halji, nenavadno visok in suh moški z očali, in širokim nosom… Za hipec sem pomislila, da sem ga že nekje videla vendar mi ni bilo čisto jasno kje.

wiiiiii pol pa bo miguel.......kako lpo....

nadaljevanje...

»Dober dan gospa, kako vam je ime?« Me je vprašal…
»Jaz pa sem ob pogledu nanj osupnila… Kar nisem mogla verjeti, koga sem imela pred seboj bil je Ricardo, Miguelov najboljši prijatelj, Ricardo Savinon, ki mi je pomagal pri porodu, o moj bog.
No, ta Ricardo je še vedno strmel v moje izvide, ne da bi me pogledal, jaz pa sem mu potiho rekla:
»Ne veste kdo sem jaz? Me zares ne poznate?« Sem ga vprašala.
»Le kako naj bi vas poznal gospa?« Je govoril in še kar naprej strmel v moje izvide in si nekaj vneto zapisoval.

Jaz pa sem še kar vztrajala: »Ricardo, vendar jaz te poznam.« Sem mu rekla.

»Le kako bi me lahko poznali gospa?.« Mi je rekel. in še vedno ni dvignil pogleda.

»Doktor,samo poglejte me, in prepričana sem,da me boste poznali.«
Sem mu rekla.

Nato pa je le počasi dvignil pogled proti meni in… In od presenečenja, so mu kar zastale besede v ustih.
»Maja? Si res ti? O moj bog, Maja!«

»Ja Ricardo, jaz sem.« Iz oči so se mi ulile solze, in Ricardu tudi,.

»Ja, vendar kaj delaš tu? Oh, ne morem verjeti da si to res ti! »0 let Maja 20!« Mi je rekel.

»Ja Ricardo, toliko časa, in zelo sem vesela da te vidim!« Sem rekla.

Nato sva se še nekaj časa pogovarjala o času , ki je tako hitro minil, nato pa me je vprašal, kaj se je zgodilo z mojim življenjem. Vse sem mu obrazložila, in kmalu mu je postalo jasno, da Vid nima pojma, o tistem letu pred 20 leti, kaj se je zgodilo, zato je obljubil da bo molčal kot grob. Povedala pa sem mu še, da imam samo enega otroka, Alejandra, in ko sem mu to rekla, me je vprašal.


Ravno sem mu hotela nekaj povedati, ko je v sobo vstopil Vid. »Ah Ricardo, tebi ne morem lagati, jaz…« Nisem mu mogla odgovoriti, saj je v sobo vstopil Vid.

»Ljubica, se dobro počutiš? Tako sem bil v skrbeh zate, ko si kar omedlela, ko si videla našo začasno hišo. Najbrž ti je bila tako všeč, da si od vznemirjenja izgubila zavest. Vedel sem , da ti bo hiša všeč.« Mi je hitel govoriti in mi sploh ni pustil do besede.

Potem pa je vprašal zdravnika: »Gospod, kako je z njo, je vse v redu? Kajti, če vam je prav bi jo že danes odpeljal domov.«

Ricardo je rekel: »Gospa, resnejših poškodb ni dobila, in popolnoma si je opomogla, zato, gre lahko domov, kjer ji bo z nekaj počitka veliko bolje.«

»No ljubica, od danes naprej Boš našla v Peruju tolikšno srečo, kot še nikoli prej.« Mi je reke in se smehljal, jaz pa sem se le malo namrdnila.

Ko sva prispela v hišo, sem opazila, da se ni nič spremenilo izpred dvajsetih let. Pohištvo je bilo na svojem mestu, stene so bile enakih barv, hiša mi je dajala občutek, kot da živim 20 let nazaj v preteklosti z Miguelom. In tisti trenutek sem si to res želela.
Ko bi lahko odšla v preteklost in popravila vse napake, ki sem jih naredila, moje in Alejandrovo življenje bi bilo popolnoma drugače, vendar to ni mogoče storiti.

»Ljubica moja, pripravil sem nama najlepšo sobo v hiši, in ne boš verjela, prejšnji lastnik, je vedel najbrž da ti je ime Maja, in po sobi je polno srčkov na steni, kjer piše notri: Maja, in nekaj po špansko kar ne razumem najbolje.« Mi je z veseljem rekel Vid.

Jaz pa sem si sama pri sebi mislila: »Kaj, saj to ni mogoče, to ne more biti najina soba, O moj bog, pomagaj mi, prosim, upam da se motim, da to ni tista spalnica, kjer, sem nekoč v njej spala, prosim te Bog.«! Trepetala sem od nervoze, in ko je Vid odprl vrata mi je vse takoj postalo jasno:
Glasno sem zajokala, da so me slišali vsi v hiši, kajti Spalnica, kjer sem ravnokar vstopila, je bila Miguelova in moja. Bila je nespremenjena, kot da bi se to dogajalo včeraj. Še vedno sem slišala Miguelov nežni glas, ko mi je šepetal sladke besede, še vedno sem lahko slišala Alejandrov jok, ki je odmeval čez celo hišo, in čeprav je tega že 20 let, ne bom tega nikoli pozabila.

»Ljubica, kaj ti je?« Me je zaskrbljeno vprašal Vid.
»Ah, nič samo malo me boli glava, in če te ne moti, bi bila nocoj raje sama v tej sobi. Ljubi, ne zameri mi vendar zelo slabo se počutim, in rabim malo miru tišine in hipec samote… Zato bi te lepo prosila, če sem danes lahko v sobi sama, jutri pa bo, kot boš ti želel… Ker Vid, res se ne počutim dobro.« Sem mu rekla malo proseče.

»Maja, ampak raje bi bil ob tebi, kaj pa če spet omedliš, rajši bi ostal pri tebi.« Je vztrajal Vid.

»Vem ljubček, da si v skrbeh, samo ne skrbi, nič mi ne bo. Samo eno noč, kaj praviš?« Sem še kar naprej vztrajala.

»Res nočem tega storiti, vendar če se boš potem bolje počutila, bom spal v sosednji sobi. In ne skrbi ljubica, ne bom te motil. Lepe sanje in lahko noč.« Mi je še zaželel Vid, in odšel iz sobe.

Jaz pa sem nekaj časa sedela na postelji in gledala okrog sebe. Resnično, nič se ni spremenilo, vse je bilo tako kot prej. Sprehodila sem se do predalov in ih odprla, in v predalih sem zagledala, kamero, s katero sva z Miguelom snemala vse tiste najlepše trenutke najinega življenja, Vendar sem zraven kamere opazila še nekaj. Bil je okvir za slike, obrnjen na hrbtno stran. Segla sem v predal, in ga obrnila. Slika me je čisto presenetila, saj jo je Miguel dal uokviriti. To je bila slika, kjer Smo jaz, in Miguel v naročju držala, Alejandra. Slika je bila popolna, vsi trije smo žareli od veselja na tej sliki, in tako močno sem si spet zaželela, vrniti se v preteklost in še enkrat zaužiti te trenutke sreče. Vendar to ni bilo možno, jaz sem bila sama. Bila sem sama, brez človeka, ki mi je pokazal pravo ljubezen. Še vedno sem v sobi čutila Miguelov vonj, Vse je bilo tako domače, in tako realno, in predstavljala sem si že, kako slišim Miguelove korake, in potem Miguela, ki vstopi v mojo sobo, me poljubi, pove da me ima neizmerno rad, me objame, in leže z menoj v posteljo.

nadaljevanje...

Vendar čez nekaj trenutkov, dem se zavedla da tega ne bom doživela nikoli več.
Vsa žalostna, sem zlezla v posteljo in tiho jokala ter nato vsa v solzah zaspala.

Zjutraj, ko sem se zbudila, je bila ura že deset dopoldne, oblekla sem se in odhitela, v kuhinjo, da pripravim zajtrk, tako kot sem to vedno počela doma. Vendar na moje veliko presenečenje, je bil zajtrk že pripravljen. Začudila, sem se, ker se mi to še nikoli ni zgodilo v teh 20 letih zakona z Vidom.

»Ojoj, kaj pa to pomeni? Vid, si res ti to vse pripravil zame?« Sem začudeno vprašala. Na mizi je bila tora, in moje najljubša jed, ki je Vidu nikoli nisem povedala.

»Ne, ljubica, nisem to pripravil jaz, saj veš da ne znam kuhati, vse to je prinesla Soseda iz sosednje hiše.« Mi je rekel.

Oh, seveda kako sem le lahko pomislila na kaj takega, da bi mi Vid kdaj kaj skuhal. Mislila sem že… Ah pa saj ni več važno.

Nato pa sem ga začudeno vprašala: »Kaj Vid? Eliana je prinesla vse te dobrote, ne morem verjeti. Po zajtrku se ji grem takoj zahvaliti in jo povabiti na opoldansko kavico, tako kot vedno, in…« Tisti trenutek sem utihnila. Saj sem se zavedla da sem se močno zagovorila. Vid in Alejandro sta me nekaj časa gledala, vendar ko sem utihnila me je Vid hitro vprašal: »Maja, kako pa ti sploh veš da je tej sosedi ime Eliana? In, obnašaš se kot da sta največji prijateljici, ker, čeprav se nista še nikoli videli veš kako ji je ime, in da jo vabiš na kavico…? Maja, kaj si mislila s tem?« Me je živčno vprašal Vid.

»Am… No… » Sem zajecljala, v meni pa je vrelo saj nisem vedela kaj naj rečem. Vendar če sem se sama zakopala v godljo se moram iz nje še sama povleči…

»Ja… no… veš… Po naključju sem slišala tisti dan, ko smo prišli da ji je ime Eliana, in domnevam, da ima rada kakšen klepet ob kavici z novo sosedo, zato sem to povedala tako domače, ker se tudi počutim tako, saj si rekel, naj se tukaj počutim kot doma.!!!«
Sem mu rekla.

»Ja, no, saj imaš prav Maja, samo zazdelo se mi je da, kot da jo poznaš že celo večnost… vendar nič ne maraj… Povabi in jo spoznaj, res škoda, vendar ravno danes sem Alejandru obljubil, da grem z njim nekaj pokazat… tako da mi je res žal…« Se mi je opravičeval Vid.

Jaz pa sem se oddahnila, da ju ne bo doma, saj poznam Vida, vztrajal bi in on sam povabil Eliano domov, kar pa sem se zelo bala… Saj ta skrivnost ne sme nikoli na plano. Nikoli.

Vid in Alejandro sta že odšla, jaz pa sem ostala sama, s svojimi spomini. Takrat pa sem pomislila, če naj Eliano vendarle povabim na kavo. Namreč je moja najboljša prijateljica, in ve vse o meni… Vendar… Sem se obotavljala.

In ravno, ko sem sklenila, da tega ne bom storila je zazvonil hišni zvonec.

»Le kdo bi lahko bil?« Sem si rekla sama pri sebi. Previdno sem odprla vhodna vrata, in nisem mogla verjeti svojim očem…

Pred mano je stala Eliana. Moja prijateljica, ista Eliana ki mi je bila kot sestra…

»No, Maja… Me ne prepoznaš? Jaz sem Eliana… Me ne boš povabil naprej…?

Jaz sem tam stala nepremično, kar nisem mogla verjeti da Eliana stoji pred mano.

In ko je izrekla zadnjo besedo, sem ji brez besed planila v objem…
Solze so prekrile moje oči jokala, sem z vso dušo… Kaj ti bilo mi je tako lepo, da sem spet v objemu svoje skorajšnje sestre.

»Eliana, saj ne morem verjeti…« Sem ihtela. »Ne veš kako sem te pogrešala, vsak dan bolj.« Sem ji hitela pripovedovati…
»O, Eliana, tako sem vesela da te spet vidim…«

»Maja, tudi jaz sem te močno pogrešala… Bila si moja najboljša prijateljica, in si še zdaj, vendar te imam rada kot sestro, Maja…« Je tudi ona rekla.

»No, pa pridi noter, hitro« Sem ji hitela pripovedovati.

Peljala sem jo v dnevno sobo, kjer sva se usedle na zofo.
»Maja, kako si spremenila… Še vedno ne morem verjeti… In kako to da si prišla?«
Me je vprašala Eliana.

»Prišla sem z družino, na počitnice… in srečala prav tebe…« Sem ji navdušena hitela pripovedovati.
Potem sva se zapletle v dolg pogovor, ki mu ni bilo konca in kraja.
Nasmejali in zjokali sva se do solz, nato pa je Eliana iz neprevidnosti rekla:

Se spomniš dvajset let nazaj, ko sva se spoznala preko Miguela?«

Nasmeh je izginil z mojega obraza… Zazrla sem se v preteklost in obudila še enkrat vse tiste dogodke tisto celotno leto…

V oči so mi prišle solze, v sebi sem kar naenkrat začutila praznino, ki sem si jo skušala zapolniti teh 20 let, vendar mi ni uspelo.

Pogledala sem Eliano z žalostnimi očmi, ona pa je odgovorila: »Maja, sem kaj narobe rekla ali…« Za nekaj časa je obmolknila, potem pa so se iz mene ulile solze kakor, da bi divjala najhujša nevihta…

»Maja… ali še vedno…?« Me je zelo previdno vprašala.

»Eliana, Miguel je v meni prisoten tako kot tisti dan ko sva prišla sem, ali še mnogo bolj. Tisti trenutki so živi tako kot da bi se dogajali včeraj, čeprav sem si celih 20 let dopovedovala, da je to mimo, sem s tem samo povečala svojo željo da ga vsaj še enkrat vidim, se ga dotaknem in spet dobim občutek, da sem najsrečnejša na svetu.« Zmanjkalo mi je besed ostale so mi le še solze.
Zvrnila sem se v Elianino naročje, ta pa mi je govorila: »O Maja, tako mi je žal, da sem načela to temo, saj sem mislila, da je to že vse pozabljeno. Kajti ta Vid in njegov sin sta krasna, čeprav si nista niti malo podobna. Maja, oprosti vendar, kje je pa Alejandro?«

nadaljevanje...

Dvignila sem glavo iz njenega naročja, in ni odgovorila: »Eliana, Alejandro je bil edini moj otrok, ki sem ga imela kdajkoli v življenju.«

Eliana me je začudeno pogledala in takoj ji je vse postalo jasno. »Torej, tisti postavni mladenič, je Miguelov sin?« Me je začudeno vprašala.
»Ja, Eliana tisto je Alejandro. Moje največje veselje, v teh 20 letih.«

»Maja, vendar, zakaj je potem Vid ga predstavil kot svojega sina?« Me je vprašala.
Takrat pa sem ji povedala celo zgodbo kako sem rekla Vidu, da sem Alejandra posvojila, in tako naprej…
Na koncu pa sem samo še dodala.: »In izpolnila sem obljubo, ki sem jo dala Miguelu. Alejandro, je najboljši sin, vzgojila sem ga , mu dajala ljubezni, in odrasel je v poštenega pravičnega fanta.«
»Maja, jaz pa sem mislila, da si ga pozabila, da si ga izbrisala za vedno iz srca, kajti Vid je bil tako ponosen, ko je rekel, da si njegova žena…«

»Vem, Eliana, nikoli mu nisem razkrila resnice, in je tudi ne bom, saj nočem da bi Alejandro trpel zaradi tega. Izpolnila bom obljubo, ki sem jo dal Miguelu in molčala o tem za vedno.«

»Vendar Maja… kako to, da ste prišli ravno v to hišo?«
Me je vprašala Eliana.

»To je bila Vidova zamisel, ko mi je rekel, da odhajamo v Peru za 3 mesece , sem se na začetku razburila, saj sem bila 100% prepričana, da se ne more zgoditi, da bom živela v tej hiši. Vendar se je ravno to zgodilo.«
Sem ji žalostno odgovorila.

»Vendar me že od samega prihoda muči,Eliana, kaj se je zgodilo, z Manuelom, zakaj ga ni več tukaj?« Sem jo vprašala, čeprav ni bilo to v mojem interesu. Kajti v resnici sem hotela, da mi pove kaj o Miguelu.

»Maja, potem ko si ti odšla, se je čez nekaj dni, Miguel vrnil s svojo ženo v to hišo. Kajti Marija je vztrajala, da bi živela tukaj v Peruju, vendar se Miguel ni strinjal s tem. Vendar, ker je bila Marija tako vztrajna je Miguel popustil, potem, pa je Manuel spoznal punco, se z njo poročil, in odšel nekam v Evropo. Miguelu pa dal to hišo.

Po Manuelovem odhodu, pa so se razmere v hiši poslabšale. Kregala sta se vsak večer, ni minil dan, da se ne bi kregala, cela soseska je vedela za njun njuno vpitje.
Ubistvu, je vpila samo Marija, kajti hotela, je preurediti celo hišo, vendar ji Miguel tega ni dovolil storiti in zato je bila Marija še bolj nervozna in jezna. Odnosi med njima, so bili vedno slabši, in takrat je Miguel začel hoditi vsak večer ven, in se vrnil šele zjutraj domov.
Marija mi je zaupala, zato me je prosila, da poizvem, kam hodi, saj je bil Miguel tudi moj zelo dober prijatelj, vendar ga jaz nisem nikoli vprašala kam hodi, mislila sem celo da celo noč popiva, enkrat pa je s tako jezo, odšel iz hiše, zaloputnil vrata z vso močjo, da so se razbila, in stekel proti obali.
Seveda sem pomislila že na najhujše zato sem šla za njim, da bi ga odvrnila od tega dejanja. Slišala sem ga kako je ihtel, na glas, in ko je prišel na obalo, je glasno zakričal tvoje ime Maja. Nato pa se še vedno ni ustavil, odšel je v neko zavetje pri obali, v zelo lep kotiček, poln biserov, plaža je bila še bolj peščena, kot kjerkoli, pihal je ravno pravšnji vetrič, nato pa je zajokal s tako močjo, čutila sem kako je trpel v tistem trenutku Maja, klical je tvoje ime, objemal tvojo sliko, in sliko Alejandra, in takrat sem se zavedla, da je vsak večer hodil v vajin kotiček, k tebi Maja. Kajti življenje s teboj mu je dajalo občutek sreče, tisto leto je bil tako vesel, ko je bil s teboj, tako srečen… Vendar nekaj mesecev pozneje, ga je prežemala žalost, samota. Bil je izgubljen Maja.

Ko mi je Eliana to povedala, Me je stisnilo v srce iz mene so se ulile solze, kajti, če ni bil srečen on tudi jaz nisem bila, saj je bil Miguel moje življenje, moja sreča, moje vse. »O, Eliana, moj Miguel. Kako obžalujem trenutek, ko sem se ločila od njega. Kajti če tega ne bi storila, bi bila srečna za vedno, tako pa… Z vsakim dnem bolj trpim, ker ga nimam ob sebi.«
Drgetala sem, srce in duša sta me bolela, da bi najraje zakričala od vse želje Miguelovo ime, in upala, da bo prišel nazaj k meni.

»In kaj se je zgodilo z njim potem?« Sem jo obupano vprašala.
»Odločil se je, da bo odpotoval daleč stran od tega kraja. Ne vem točno kam, vendar sta šla z Marijo, v Mehiko, in od takrat, nisem več slišala za njiju.«
Je rekla, Eliana.

»To je storila usoda Eliana. Usoda naju je združila in naju po enem letu za večno ločila. Vendar čeprav je minilo že toliko let, so rane še vedno odprte, kajti nikoli ga ne bom pozabila.« Sem ji rekla.

Eliana, pa me je pogledala, in me s pogledom močno potolažila.

nadaljevanje...

»Oh, glej koliko je že ura, moram oditi, Alejandro in Vid bosta kmalu prišla nazaj.«

In sva se poslovili, ter je odšla.

V hiši sem ostala sama. Vse je bilo tiho, in to mi je spet priklicalo spomine, ki so bili tako živi kot da bi se zgodili včeraj. Jutri bo Alejandrov rojstni dan. Dan, ki je bil pred 20 leti moj najsrečnejši dan. In pomislila sem celo, da bi odšla v tisti kotiček na plaži, za katerega sva vedela samo jaz in Miguel. Kotiček v katerem sva si prisegla večno ljubezen, ki ne bi nikoli ugasnila, tudi s smrtjo ne. In prisega se izpolnjuje, kajti ljubezen ki jo čutim do Miguela, ne bo nikoli ugasnila.

Nato sta prišla domov Vid in Alejandro, vsa vesela in vse moje prejšnje sanje so se razblinile. Pristala sem v kruti realnosti.

»Dober, večer moja fanta!« Sem rekla s prisiljeno prijaznostjo, »Kako je bilo?«

»Mami, ne morem ti opisati, te lepote, ki sem jo danes videl!« »Oči me je peljal na nogometno tekmo. Ne moreš verjeti, vendar bilo je tako razburljivo, da ti ne morem vsega podrobno opisati.«

»Bilo je tako…« Ko Mi je Alejandro ves navdušen govoril, kaj vse ga je navdušilo na tekmi, me je Vid poljubil in se odpravil spat, jaz pa sem Alejandra poslušala z vsem zanimanjem, kajti govoril je ta ko zanimivo, kot Miguel, in četudi je bila stavek nesmiseln, ga je s svojim nasmehom spremenil v šalo.

»No, mami zdaj grem pa spat, lahko noč, in naj se ti izpolnijo vse želje ki sij boš želela.«

Odšel je gor, nato pa sem odšla v posteljo še jaz. Kajti morala sem biti pripravljena za jutrišnjo Alejandrovo zabavo.

Kmalu je prišlo jutro in s tem zelo naporen vendar zelo vesel dan. Gosti so prihajali nosili darila, peli pesmi se veselili, in ko je Alejandro pihnil svečke na torti, se je začela največja zabava. Srce mi je igralo od veselja, in bila sem srečna.
In po nepozabnem dnevu smo bili vsi neizmerno utrujeni, tako da sta Vid in Alejandro samo popadala v posteljo. Jaz pa sem imela drug namen.

Ob 10.00 ponoči sem potiho odšla iz hiše, in šla proti plaži. Tako je. Na ta dan sem odšla v najin kotiček. V kotiček, ki je zapečatil moje življenje za zmeraj.

Ko sem hodila po peščeni plaži, je rahlo pihal veter in mi mršil moje do sredine hrbta dolge lase. Morje je na rahlo valovalo, in se iskrilo v mesečini, kakor da je doživelo novo rojstvo.
Zazdelo se mi je, da mesečina, še nikoli ni bila tako močna. Taka je bila samo tisti večer, ko sva si z Miguelom tukaj prisegla večno ljubezen.

Počutila sem se kot v pravljici, ohlapna obleka, ki sem jo imela narejeno iz svile, mi je plapola, in topel morski zrak mi je polnil pljuča, kot da bi znova v meni zadihala ljubezen. Bila je taka tišina, da sem uživala v njej. Slišala sem vsak valj, in v sebi sem se zavedla take samote, da mi je v nekem trenutku, po licu spolzela debela solza. Pred očmi sem imela Miguela, kako me je ljubil in me božal, tako da sem v hipu z vsemi močmi, ki sem jih imela, z vso ljubeznijo ki sem jo čutila na glas zapila: » MIGUEL!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!« S tem sem sprostila iz sebe vso bolečino, ki sem jo nosila v sebi vseh teh 20 let.

Ulile so se mi solze, moje telo je drgetalo, in vsa sem se predala tem občutkom.